Camino 2016 – Camino Mozárabe Sanabrés
Dan #29: A Gudiña – Laza
Noč je minila precej manj burno, ali hladno, kot sem pričakoval.
Nekaj preko 10 se nas je na kleoncu nabralo v tem zasilnem albergu.
Kot sem včeraj že omenil. A Gudina je startna točka za turistične pohodnike, če sem lahko nekoliko zloben. Na koncu koncev morajo tudi ti prehoditi teh obveznih 200 km in en meter. Nerodno je le to, da končajo hojo nekje okoli petnajstega kilometra in ti potem poberejo boljše postelje, to so oni spodnji pogradi. Ti pa potem, že skoraj omagan lezeš na zgornjo postelje. Tudi danes je tako. In tako bo najbrž do konca.
Camino 2016 – Camino Mozárabe Sanabrés
Dan #28: Lubián – A Gudiña
Danes sem vstopil v Galicijo.
Do konca še imam predvideno pravljično število dni … sedem.
Od tukaj in do konca je po uradnih podatkih 200,2 km.
Ravno toliko, da je dovolj, da si priskužiš Compostelo (cerkveno priznanje o prehojeni poti). Prehoditi moraš namreč več kot 200 km, 🙂 da jo dobiš. Če pa več, tudi prav.
Camino 2016 – Camino Mozárabe Sanabrés
Dan #27: Puebla de Sanabria – Lubián
Včeraj smo sedeli sami pametni skupaj in modrovali kako danes. Hospitalero nam je govoril, da mehka varianta poti, to je tista, ki pelje po gozdu, travnikih in stezicah velikokrat poplavljena.
Poleg mehke variante pa obstaja še tista nepriljubljena varianta, po ‘careteri’, črnem in trdem asfaltu. Tudi ta je gre v skrajni sili, vendar jo je danes 30 km.
Camino 2016 – Camino Mozárabe Sanabrés
Dan #26: Mombuey – Puebla de Sanabria
Dan se je pričel z lepim sončnim vzhodom, potem pa je sonce izginilo in se je kar lepo ohladilo.
Na okoliških višjih hribih je sneg.
Roke bi tiščal do kolen v žepe, če bo bili tako veliki.
Računal sem, da se bom pogrel v San Salvadorju, deset kilometrov hoje, tam kjer sem nameraval včeraj prenočiti, če si ne bi premislil hoditi.
Camino 2016 – Mozárabe Sanabrés
Dan #25: Olleros de Tera – Mombuey
Danes lahko povem le to, da sem pristal v kraju Mombuey, 10 km pred jutranjim načrtom.
Zjutraj me je zadržal nočni dež in sem krenil precej po sedmi uri.
Vse se je zamaknilo.
Camino 2016 – Camino Mozárabe Sanabrés
Dan #24: Tábara – Olleros de Tera
Ako bo kdo hodil za mano … obvezen postanek v kraju Tabara … v Albergue de peregrinos de Tabara … odprt celo leto … cena ‘donativo’.
Hospitalero vas sprejme pri vratin … drugi dan se poslovi, obvezno s fotografijo. Pripravi še večerjo, zajtrk, opere cunje vsem, ki to želijo in vsakomur da darilo.
Ti se mu oddolžiš z ‘donativo’ prispevkom.
Camino 2016 – Camino Mozárabe Sanabrés
Dan #23: Granja de Moreruela – Tábara
Vidim, da ste že kar naveličani.
Kar utihnili ste.
Sedaj pa sta še na vrsti sobota in nedelja. 🙁
Kakorkoli.
Danes sem zavil levo. V Sanabrijsko hribovje.
To je bila sicer vedno prva izbira, čeprav me tudi mika preveriti ali so poleg Cruz de Ferro še vedno moji kamni.
In tudi vašega mnenja sem si zaželel.
Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #22: Montamarta – Granja de Moreruela
Granja de Moreruela.
Danski princ, se še vedno sprašuje, ali levo, ali desno?
Današnji dan je za pozabit.
Sploh pa ne vem kaj vam naj zaupam.
Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #21: Zamora – Montamarta
Stojim na začetku glavne ulice v pueblo.
Sonce za mojim hrbtom in sence že rahlo padajo s leve proti desni.
Vročina, psi in mačke se hladijo v sencah, nihče se ne zmeni zame.
Nekaj nedefiniranih oseb se umika z ulice
Ura je točno opoldan (Garry Cooper – High Noon).
Potreben sem hladne pijače.
Pogled išče ustrezno stavbo, kjer bi se dalo potešiti žejo.
Leva roka počasi zdrsne v levi žep, prsti občutijo okrogle srebrne kovance (Clint Eastwood – For a Few Dollars More). En bo dovolj, morda dva, če kozarec piva ne bo dovolj.
Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #20: El Cubo de Tierra del Vino – Zamora
Zjutraj so štorklje brusile svoje kljune, ko sem zapuščal vasico z do sedaj najdaljšim in najbolj obetajočim imenom. Sonce se je že kazalo tam daleč na desni strani, nebo je bilo že modro z belimi tančicami. To bo najbrž dober znak kar se tiče vremena.
Včeraj sem imel voljo pohajkovati po vasi z dvema baroma, da bi preveril upravičenost imena vasice, ampak tako sam samcat nekako ne gre. Če bi šel sam popit steklenico vina (v trgovini manjše količine ne moreš kupiti), bi takoj dobil status kroničnega pijanca (po g. Ruglju). Drugače je, ko je družba. Po drugi steklenici si še vedno zmerni pivec. Ker svojega statusa nikakor nisem želel pokvariti, sem šel zgodaj spat. Sonce je še vedno sijalo.
Nedavni komentarji
Dan #12: Güemes – Santa Cruz de Bezana
Dan #10: Islares – Laredo