Jakobova pot – Višarska veja
Dan #05: Kranjska Gora – Sv. Višarje/Monte Lussari
Noge so še težke od včerajšnjega dne, postelja topla, …
Volja? Oh ja, volja pa je. Danes je zadnji dan, prišel je zadnji dan.
In do cilja … hmmm … ni več daleč.
Vsi tisti, ki na poteh radi zaidete … tukaj brez skrbi … tukaj je nemogoče … samo dolgo je.
Jakobova pot – Višarska veja
Dan #04: Bled – Kranjska Gora
Po zajtrku pri sestrah, se vrneva nazaj do sv. Martina.
Danes pot poteka ob levem bregu jezera, ko se sonce sramežljivo prebija skozi meglice nad jezerom.
Do železniške postane sva naredila bržkone več fotografij kot vse tri minule dni. Čeprav je pomlad že tukaj, tiste pomladanske zelene barve še vedno ni.
Jakobova pot – Višarska veja
Dan #03: Brezje – Bled
Pred nama je bil kratek (po kilometrih) dan.
Zjutraj se nama ni pretirano mudila in sva jo po zajtrku počasi mahnila po ravnini proti Radovljici.
Jakobova pot – Višarska veja
Dan #02: Sv. Duh (Škofja Loka) – Brezje
Novo jutro. Obeta se lep dan.
Posloviva se od sester Uršulink pri katerih sva prenočila in zajtrkovala.
Za samostanom kmalu zapustiva asfalt in hodiva po prijetni stezici vse do Crngroba. Vse do tukaj bolečine v nogah od prejšnjega dne popustijo in spomin na objem tople postelje popusti.
Jakobova pot – Višarska veja
Dan #01: Ljubljana – Sv. Duh (Škofja Loka)
No, pa je vendarle na vrsti Višarska veja Jakobove poti po Sloveniji.
Ves čas sem si želel, da bi to pot prehodil še s kom, a nisem bil kdo ve kako uspešen pri iskanju sopotnikov. Standardna druščina se mi je izmikala z odgovori s standardnimi odgovori: ni dopusta, prezgodnji čas v letu in še kaj bi našel.
Ko sem že skoraj obupal, sem se našel z mojo sovaščanko Majdo in sva zastavila prvi dan hoje na Veliki ponedeljek, ter potem kako bo in dokler bo. Vmes bova lahko preverjala koliko spomina nama je ostalo vsakemu s svojega Camina Frances pred leti.
Via Sancti Martini – Dan #08: Sv. Trije Kralji v Slovenskih Goricah – Maribor
Sončno jutro.
Obeta se lep, topel dan in tudi zeloooo doooolg.
Med Radenci in Mariborom je težko najti prenočišča, zato je potrebno nekoliko več hoditi.
Včeraj sem prehodil 34 km z 1300 metri vzponov in 1200 metrov spustov. Precej bolj naporno kot prvi dan na Madžarskem, tistih nekaj preko 40 km, kjer sem dvignil za 180 in spustil tudi za 180 metrov.
Tako, potožil sem za boljšo voljo.
Via Sancti Martini – Dan #07: Radenci – Sv. Trije Kralji v Slovenskih Goricah
Ponovno na poti.
Potrebno je prehoditi preostali del poti do Maribora, ki sem jo prekinil nazadnje.
Radenci so kar živahen kraj, ki mi niso najbolj ustrezali, in sem jo zato takoj mahnil naprej. Prvi postanek sem imel že kar kmalu.
Na Kapelskem vrhu.
Pa ne kar tako.
Tukaj je namreč svoje dni hodil že Atila, tisti slavni ‘bič božji’, ki ga je ta kraj tako očaral, da si je tu dal postaviti grad z trojnim obzidjem. In kot se spodobi, je dal v ta grad prenesti svoj velik zaklad.
Via Sancti Martini – Dan #06: Murska Sobota – Radenci
Včeraj sem imel večerni sprehod po osvetljeni Murski Soboti.
Po sprehodu pa večerjo s svojo dopoldansko spremljevalko. Ne spodobi se, da se razideva po tolikšnem času, sredi dneva in sredi polj.
Povratek do mojega prenočišča je obetal jutranjo meglo.
In je zjutraj tudi bila z vidljivostjo nekaj metrov. V tej megli sem na celotni poti skozi Soboto od Nemčavcev na zahodni strani in nekoliko pred Krogom na vzhodni strani, našel samo štiri oznake, ki so govorile pa kateri poti se hodi. Uf, ne zavidam bodočim Francozom, Italijanom in našim pohodnikom seveda. Sicer je v zelo dobrem vodniku pot opisana zelo lepo, a kaj ko ga običajno nimaš kar naprej v roki.
Via Sancti Martini – Dan #05: Dobrovnik – Murska Sobota
Ko odideš na takšno pot, se tvoja nemarnost povečuje.
Ne mislim to, da se v celoti zanemariš.
Najprej bi se vsak dan bril, imel vsak sveža oblačila. Potem ugotoviš, da so vse te stvari pogojene z dodatno težo v nahrbtniku. Iz tega razloga odvečne stvari ostajajo za tabo v prenočiščih ali smetnjakih. Ko pa si že stari maček, jih sploh ne vzameš več s sabo. In zato postajaš vsak dan večji klošar.
Spal sem v vaški gostilni s prenočišči. Ker ni ravno velik naval gostov in so mi sobo začeli greti malo pred mojim prihodom. Zato so radiatorji mlačni in si nisem smel oprati pohodnih hlač. Samo malo ‘potavečem’, saj bodo v redu.
Via Sancti Martini – Dan #04: Szomoróc – Dobrovnik
Danes je bil dan sonca in cerkvic.
Zato bodo tudi prevladovale njihove fotografije.
Pravzaprav niti ne vem o čem naj pišem. Dan je kar naenkrat minil.
Števec se je na koncu ustavil nekaj preko 30 km, sam sem še imel kar voljo hodti dalje.
Ampak spodobi se. Zakaj?
Po Szombathelyu so se pojavile prve cekve-ice sv. Martina ob poti.
Hišni gospodar, kmetije kjer sem prespal, me včeraj in danes prepričeval madžarsko in nemško, da moram vsekakor obiskati sv. Martina v Domanjševcih, v Kobilju, v Martjancih, pa za sv. Jakoba v Dobrovniku naj si vzamem čas, pa za rotundo s sv. Nikolajem v Selu, pa … pa …
To sem nekako razumel.
Nedavni komentarji
Dan #12: Güemes – Santa Cruz de Bezana
Dan #10: Islares – Laredo