Via Sancti Martini – Dan #03: Zalalövő – Szomoróc
Danes bom bolj kratek, ker me zebe v prste.
Sedim pa za mizo, ki je vendarle prave velikosti. Vse dni nazaj je bilo vse bolj nizko kot pri nas. Mize, stoli, postelje, školjke na wc-ju … pa še bi lahko našteval. Nisem hotel izdati kaj me motilo te dni … na pa vidite … šibek sem.
Če se je moja glava včeraj še deloma upirala mojemu početju, se je danes v celoti sprijaznila in sprejela dejstvo, da je treba hoditi. Posledica tega pa je en čudovit dan, ki je za mano.
Zjutraj sem se odpovedal zajtrka, da ne bi tako kot včeraj izgubil prvo jutranjo uro. Napovedano je bilo sončno vreme in potrebno je bilo pohiteti, preden sonce zmehča ledeno zemeljski asfalt.
Via Sancti Martini – Dan #02: Körmend – Zalalövő
Danes je povsem drugačen dan.
Za spremembo sem vstal ob sednih.
Zvečer me je kuhar namreč prepričal, da mi bo pripravil poseben zajtrk, ta pa je ob pol osmih.
Ok, danes imam cca 8 km manj in sem si privoščil. Spanec in zajtrk.
Tako radodaren pa je bil zato, ker sem včeraj natakarju v čardi težil, da naj ne nosi jedilnika, ampak naj mi prinese tisto kar si bo šef kuhinje naredil zase.
V tej čardi je angleščina laufala, no pa malo nemščina, no pa še malo roke …
Ne me vprašati, kaj je naredil, je pa bilo super. Potem pa cena 8€, manj kot peregrino menu v Španiji.
Via Sancti Martini – Dan #01: Szombathely – Körmend
Sem nameraval pisati že včeraj.
Pa me je vino prevaralo.
Do Szombathelya sem se pripeljal z vlakom.
Ves čas na vlaku sem bil modro tiho, sploh po madžarskem delu in bral knjigo ki sem jo pograbil zadnji trenutek doma. Tisto, ki sem se jo najbolj izogibal.
V Szombathelyu sem naprej uredil spalne zadeve in potem šel iskat bankomat, da dobim njihove cekine. Nekoč sem pisal kako sem v Bayonu kupoval karto za vlak za Saint Jean Pied de Port v 121 korakih in sem bil prepričan da me avtomati ne uženejo več. No, zmotil sem se. Bilo je zelo naporno.
Via Sancti Martini – Pot sv. Martina
Martin Tourski, galsko-frankovski narodni svetnik, je bil rojen nekje okoli l. 316 v mestu Savaria (danes Szombathely).
Ko je njegov oče, ki je kot oficir za zasluge v rimski legiji, dobil posestvo v italijanskem mestu Ticinum (danes Pavia), se je z družino preselil tja.
S 15. leti je tudi sam stopil med legionarje in tudi postal častnik.
V Amiensu v Galiji (Franciji) se je njegovo življenje precej spremenilo, ko je z mečem prerezal svoj plašč na dve polovici in eno dal beraču, ki je trepetal v mrazu.
Takrat se mu je ponoči v sanjah prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem in mu dal vedeti: vse, kar storite ubogim, storite meni.
Po tem obisku je zapustil vojaško službo, se dal krstiti in začel širiti vero.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #09: Kamnik – Ljubljana
Povsem drugačen dan kot včeraj. Niti sluha po včerajšnjem dežju. Pred Tuhinjsko dolino sonce vztrajno sili vse višje.
Da se noge čisto zbudijo so poskrbele stopnice proti sv. Jožefu. Še mimo mestnega pokopališča in sem že na poti na Tunjiško gričevje. Okoli mene še vse spi, zato ni priložnosti za jutranje posedanje ob kavi in morebiti še s toplim rogljičkom poleg.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #08: Špitalič – Kamnik
Sredi noči me je prebudil dež. Nič ni kazalo, da ga bo zmanjkalo do jutra.
In res je bilo tako.
Za vaško gostilno je treba takoj konkretno navzgor. Vso tisto višino, ki sem jo včeraj z muko prehodil navzdol, je treba danes gor. Noge so še malo trde. Potrebno bo kakšen kilometer ali dva pustiti za sabo, da se ponovno vpeljejo.
Takoj za vasjo je za ograjo čreda jelenov. Gospodar leži na dežju in se ne zmeni zame, ženski del pride prosit do ograje. Ženske, pač. Ne da se mi za vsak pasji one vleči fotoaparata iz nahrbtnika.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #07: Polzela – Špitalič
Preostanek včerajšnjega popoldneva in veliki del noči, se je pomaknil precej po časovnem traku nazaj. Sošolec, ki se odrekel včerajšnje hoje, je zbral lepo število mladostnih prijateljev. V tem času se je povedalo tisto kar smo si že povedali in tudi v po šolskem času se je zgodilo marsikaj kar je bilo potrebno podrobno razčleniti. Od vsega so me najbolj zabavale obljube tistih, ki so mi obljubljali spremstvo v nadaljnjem delu poti. He, he …
Ko sem se odločal o tem, ali prehoditi to pot, sem od vsega najmanj predstavljal, da se znajo zaključki dneva končati tako.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #06: Vojnik – Polzela
Prijetno jutro.
Pred mano je še ena ravninska etapa. Edini vzpon je na vrsti takoj zjutraj, vzpon na Sv. Kunigundo, potem pa bo potrebno prehoditi savinjsko ravnino.
S to ravnino sem se srečal prvikrat že pred precej leti, ko sem hodil po Savinjski poti. Skupaj sva hodila s sošolcem, ki mi je danes ponudil prenočišče. Povabil sem ga da mi danes zopet dela družbo, vendar moja sladka prepričevanja niso premagala njegovih spominov.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #05: Poljčane – Vojnik
Vsakdo, ki je že hodil več dni zapored pozna jutranje rituale.
Vsak dan enako.
Ves mesec vsako jutro enako.
Enako ko hodiš na delo v železarno.
Prideš v času tvoje izmene. Slečeš svojo domačo dnevno obleko, oblečeš delovno obleko, obuješ delovne čevlje in odideš na progo. Izgine vonj žene, ljubice. Tu gredice bežijo mimo tebe, kot bi bežali kilometri. In tako vsak dan, vsak teden … vse do upokojitve enako.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #04: Ptuj – Poljčane
Sonce, oblaki in dež, daljave, zgubljeni v sivini, živ občutek nezadovoljstva v meni. Vse zmage sem moral odložiti na kasnejše dni.
Ležim v dnevni sobi, gledam v strop, poslušam kako zunaj pada dež, mislim na nadaljevanje poti po Ekstremanduri, nekje daleč slišim rahle stopinje Penelope, ki se trudi priti po stopnicah na prvo nadstropje, mislim na jutranji ropot ob vstajanju tistih najbolj zgodnjih, njihov šepet, njihovo vztrajanje pakiranja stvari ob zastrti svetlobi baterij, čeprav vedo, da smo že vsi budnii. Poslušam korake, ki se oddaljujejo od alberga, nekateri se vračajo in nato izginjajo v nasprotni smeri, vidim jih iz svoje odsotne daljave kakor mravlje in vem da bi se jim moral pridružiti, da bi se tudi meni mudilo, da bi nekam odhajal in nekam prihajal, da bi se trudil okoli česarkoli, samo da ne bi takole strmel v strop, v praznino.
Nedavni komentarji
Dan #12: Güemes – Santa Cruz de Bezana
Dan #10: Islares – Laredo