Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #03: Ormož – Ptuj
Zjutraj me spremlja rahel glavobol. Nobeden razlog mi ne pride na misel, kaj bi bil vzrok temu. Ko sem to zjutraj pri zajtrku omenil ob mizi, se je frendova žena samo nasmihala, ne da mi bi ponudila kakšno zdravilo. Pravi da so tu na deželi bolj utrjeni. Njen Slavc nima takšnih težav.
Bojim se, da bom moral spremeniti včerajšnje mnenje o njej.
Takoj za mestom pot zavije preko njiv v gozdiček. Pot gre za jutranji čas že kar preveč navzgor, je pa prijetna hoja po debelem listnatem tepihu. Že pri zajtrku sem bil opozorjen da bo tako do Hajndla, potem pa navzdol do Velike Nedelje. Zatem pa ena sama ravnina vse do Ptuja. Takšna, da še voda po dežju ne more odteči nikamor.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #02: Ljutomer – Ormož
Danes ni načrtovana predolga pot. Samo do Ormoža.
Med Ormožem in Ptujem najbrž ne bi našel prenočišč. Naslednjič bo treba na tako pot vzeti s sabo šotor in se potem ustaviti tam, ko ne gre več naprej.
Pot je bila uradno odprta lani poleti na god sv. Jakoba. Nikjer ni možno najti trase poti. Organizatorji niso ustregli moji mili prošnji, da mi vsaj povedo večje kraje mimo katerih gre pot. Kaj ustregli, niti odgovorili niso na moj mail. So bili pa nekateri moji predhodniki prijazni in so mi sporočili nekaj podatkov, čeprav se nekateri niso niti spominjali kje so spali. Zahvaljujem se jim. Morda je nekoliko razumljivo, ker so hodili v skupini. Tam pa se ni vsem treba ozirati na take malenkosti.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #01: Kobilje – Ljutomer
Tako, ker ‘pritiskate’ name, da napišem kaj z mojih, tistih tadolgih poteh.
Predvsem o ‘zamolčanih’ Jakobovih poteh v Sloveniji in da vas naj ne puščam ob strani z izgovori, da so fotografije že pripravljene, da je samo vprašanje dneva, ko vam vse pokažem, da … itd.
Od najzgodnejšega spomina ljudje potujemo po neskončnih poteh iskanja takšnih in drugačnih odgovorov na večna vprašanja. Nekatere poti so izrazito športno naravnane, vezane na fizične in časovne dosežke, druga izrazito duhovna, saj so vezana zgodovinska duhovna izročila.
El Camino 2015 – Dan #04: Almaden de la Plata-El Real de la Jara
Počutje z nogo je zjutraj bolje.
Upam, da ne samo zaradi optimističnega razpoloženja.
Zjutraj sem izbral pot skozi naravo in ne po cesti (sta dve izbiri).
Doslej najlepša pot.
Prašna makadamska cesta je speljana med oljkami in redkimi kmetijami. Kmetije so precej oddaljene s poti. Ko pa hodiš v njihovi bližini se ti motajo pod nogami črni pujsi, koze in ovce.
Tudi psi so seveda, vendar ta če kaj naredi enkrat zalaja. Da bi kateri vstal ni sem videl. Ti imajo siesto od jutra do jutra.
El Camino 2015 – Dan #03: Castilblanco de los Arroyos – Almaden de la Plata
Zjutraj me zbudita dve Španki in dva Angleža.
Ura je nekaj čez četrto zjutraj. Je treba pognati motorje, ker me danes čaka preko 30 km. Sonce začne pa kmalu žgati. Glede na dosedanje izkušnje s soncem po preko 30 km prej izjema kot pravilo.
Prvih 15 kilometrov je bilo spet po cesti. Ker mi Garmin pravi, da ni nobenega odcepa s ceste, ne levo in ne desno, šparam z baterijo.
Camino 2015 – Dan #02: Guillena-Castilblanco de los Arroyos
Noč je minila precej bolj kot dan. Kar se zunanje temperature tiče.
V sobah alberga imajo nameščene klima naprave in si lahko po svoje urediš temperaturno vzdušje.
Zjutraj sem sledil puščicam, a sem se kaj kmalu ‘izgubil’. Privlačen mi je bil most preko reke/potoka pa sem šel preko njega in potem moral dobre pol ure hoditi po kar prometni cesti. Moral bi preko reke /potoka po kamnih, ki so gledali iz vode. Tam je šla prava pot.
Drugače pa je pot zelo solidno označena. Tudi na tistih dolgih razdaljah, ko ni odcepa ne levo, ne desno. Ampak če si koliko toliko paranoičen, tudi tam rabiš kakšno oznako.
Camino 2015 – Dan #01: Sevilla – Gulliena
Včeraj se ni dogajalo nič pretresljivega.
Prevoz do tržaškega letališča po trdih tleh in nato po zraku preko Barcelone do Seville.
Pot kot pot, edino kar je bilo zanimivo je bilo to, da smo v Barceloni iskali moj nahrbtnik, ta pa je bil že pripravljen za prevoz do Seville. Se mi je vsaj skrajšalo dolgočasno čakanje na let za naprej.
Prespal sem v hostlu Triana Backpackers, ki je ves v orientalskem stilu. Vsaj meni je deloval tako glede na mozaike vsepovsod. Je menda znan kot romarsko izhodišče, vendar pa če namerava kdo tukaj prespati naj le vzame s sabo čepke za ušesa.
Camino 2015: Via de la Plata – Dan n-2
Za razliko od prejšnjih potovanj, sem kakšnih štirinajst dni pred odhodom pričel delati spisek stvari, ki bi jih želel imeti s sabo. Ne samo delati spisek, celo vsako stvar sem tehtal in na koncu sem imel do grama natančno težo, ki bi jo naj nosil s sabo.
14314 gramov. Z nahrbtnikom vred.
Ha?
Temu pa je treba dodati v Sevilli še tekočino in kakšen priboljšek, da se ne omaga takoj na začetku.
Camino 2015: Via de la Plata
Camino de Santiago se je pri meni izkazal za prelomnico v pravem smislu besede.
Letos odhajam v Sevillo in bom poskusil od tukaj priti do Santiaga de Compostela po Via de La Plata – Srebrni poti.
Potem pa še morda na konec sveta (Finisterre) in Costa da Morte (Muxia).
Poskusil bom napisati kaj bodo moje oči videle in tudi kaj so hotele videti.
Dosedanje izkušnje mi pravijo, da je Camino tisti, ki odloča, kam te bo popeljal.
A pravo potovanje, edinstveno in skrivnostno, je tisto,
ki vsakomur od nas razkrije, del naše notranjosti, ki ostaja skrit …
Potem pa je vse drugače …
Na konec sveta – Epeisodia # 27 … 31
Pa še zadnji del na tem mestu …
Tokrat že tipkam v Santiagu, čeprav ne vem kako bom zadevo objavil. V samem mesti so plačljive in zastonjske WiFi povezave obupno počasne. Kjer sem pa trenutno pristal pa ne vedo za internet.
OK, pa po vrsti.
Nedavni komentarji
Dan #12: Güemes – Santa Cruz de Bezana
Dan #10: Islares – Laredo