Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #09: Kamnik – Ljubljana
Povsem drugačen dan kot včeraj. Niti sluha po včerajšnjem dežju. Pred Tuhinjsko dolino sonce vztrajno sili vse višje.
Da se noge čisto zbudijo so poskrbele stopnice proti sv. Jožefu. Še mimo mestnega pokopališča in sem že na poti na Tunjiško gričevje. Okoli mene še vse spi, zato ni priložnosti za jutranje posedanje ob kavi in morebiti še s toplim rogljičkom poleg.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #08: Špitalič – Kamnik
Sredi noči me je prebudil dež. Nič ni kazalo, da ga bo zmanjkalo do jutra.
In res je bilo tako.
Za vaško gostilno je treba takoj konkretno navzgor. Vso tisto višino, ki sem jo včeraj z muko prehodil navzdol, je treba danes gor. Noge so še malo trde. Potrebno bo kakšen kilometer ali dva pustiti za sabo, da se ponovno vpeljejo.
Takoj za vasjo je za ograjo čreda jelenov. Gospodar leži na dežju in se ne zmeni zame, ženski del pride prosit do ograje. Ženske, pač. Ne da se mi za vsak pasji one vleči fotoaparata iz nahrbtnika.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #07: Polzela – Špitalič
Preostanek včerajšnjega popoldneva in veliki del noči, se je pomaknil precej po časovnem traku nazaj. Sošolec, ki se odrekel včerajšnje hoje, je zbral lepo število mladostnih prijateljev. V tem času se je povedalo tisto kar smo si že povedali in tudi v po šolskem času se je zgodilo marsikaj kar je bilo potrebno podrobno razčleniti. Od vsega so me najbolj zabavale obljube tistih, ki so mi obljubljali spremstvo v nadaljnjem delu poti. He, he …
Ko sem se odločal o tem, ali prehoditi to pot, sem od vsega najmanj predstavljal, da se znajo zaključki dneva končati tako.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #06: Vojnik – Polzela
Prijetno jutro.
Pred mano je še ena ravninska etapa. Edini vzpon je na vrsti takoj zjutraj, vzpon na Sv. Kunigundo, potem pa bo potrebno prehoditi savinjsko ravnino.
S to ravnino sem se srečal prvikrat že pred precej leti, ko sem hodil po Savinjski poti. Skupaj sva hodila s sošolcem, ki mi je danes ponudil prenočišče. Povabil sem ga da mi danes zopet dela družbo, vendar moja sladka prepričevanja niso premagala njegovih spominov.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #05: Poljčane – Vojnik
Vsakdo, ki je že hodil več dni zapored pozna jutranje rituale.
Vsak dan enako.
Ves mesec vsako jutro enako.
Enako ko hodiš na delo v železarno.
Prideš v času tvoje izmene. Slečeš svojo domačo dnevno obleko, oblečeš delovno obleko, obuješ delovne čevlje in odideš na progo. Izgine vonj žene, ljubice. Tu gredice bežijo mimo tebe, kot bi bežali kilometri. In tako vsak dan, vsak teden … vse do upokojitve enako.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #04: Ptuj – Poljčane
Sonce, oblaki in dež, daljave, zgubljeni v sivini, živ občutek nezadovoljstva v meni. Vse zmage sem moral odložiti na kasnejše dni.
Ležim v dnevni sobi, gledam v strop, poslušam kako zunaj pada dež, mislim na nadaljevanje poti po Ekstremanduri, nekje daleč slišim rahle stopinje Penelope, ki se trudi priti po stopnicah na prvo nadstropje, mislim na jutranji ropot ob vstajanju tistih najbolj zgodnjih, njihov šepet, njihovo vztrajanje pakiranja stvari ob zastrti svetlobi baterij, čeprav vedo, da smo že vsi budnii. Poslušam korake, ki se oddaljujejo od alberga, nekateri se vračajo in nato izginjajo v nasprotni smeri, vidim jih iz svoje odsotne daljave kakor mravlje in vem da bi se jim moral pridružiti, da bi se tudi meni mudilo, da bi nekam odhajal in nekam prihajal, da bi se trudil okoli česarkoli, samo da ne bi takole strmel v strop, v praznino.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #03: Ormož – Ptuj
Zjutraj me spremlja rahel glavobol. Nobeden razlog mi ne pride na misel, kaj bi bil vzrok temu. Ko sem to zjutraj pri zajtrku omenil ob mizi, se je frendova žena samo nasmihala, ne da mi bi ponudila kakšno zdravilo. Pravi da so tu na deželi bolj utrjeni. Njen Slavc nima takšnih težav.
Bojim se, da bom moral spremeniti včerajšnje mnenje o njej.
Takoj za mestom pot zavije preko njiv v gozdiček. Pot gre za jutranji čas že kar preveč navzgor, je pa prijetna hoja po debelem listnatem tepihu. Že pri zajtrku sem bil opozorjen da bo tako do Hajndla, potem pa navzdol do Velike Nedelje. Zatem pa ena sama ravnina vse do Ptuja. Takšna, da še voda po dežju ne more odteči nikamor.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #02: Ljutomer – Ormož
Danes ni načrtovana predolga pot. Samo do Ormoža.
Med Ormožem in Ptujem najbrž ne bi našel prenočišč. Naslednjič bo treba na tako pot vzeti s sabo šotor in se potem ustaviti tam, ko ne gre več naprej.
Pot je bila uradno odprta lani poleti na god sv. Jakoba. Nikjer ni možno najti trase poti. Organizatorji niso ustregli moji mili prošnji, da mi vsaj povedo večje kraje mimo katerih gre pot. Kaj ustregli, niti odgovorili niso na moj mail. So bili pa nekateri moji predhodniki prijazni in so mi sporočili nekaj podatkov, čeprav se nekateri niso niti spominjali kje so spali. Zahvaljujem se jim. Morda je nekoliko razumljivo, ker so hodili v skupini. Tam pa se ni vsem treba ozirati na take malenkosti.
Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #01: Kobilje – Ljutomer
Tako, ker ‘pritiskate’ name, da napišem kaj z mojih, tistih tadolgih poteh.
Predvsem o ‘zamolčanih’ Jakobovih poteh v Sloveniji in da vas naj ne puščam ob strani z izgovori, da so fotografije že pripravljene, da je samo vprašanje dneva, ko vam vse pokažem, da … itd.
Od najzgodnejšega spomina ljudje potujemo po neskončnih poteh iskanja takšnih in drugačnih odgovorov na večna vprašanja. Nekatere poti so izrazito športno naravnane, vezane na fizične in časovne dosežke, druga izrazito duhovna, saj so vezana zgodovinska duhovna izročila.
Nedavni komentarji
Dan #12: Güemes – Santa Cruz de Bezana
Dan #10: Islares – Laredo