Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #04: Ptuj – Poljčane

Sonce, oblaki in dež, daljave, zgubljeni v sivini, živ občutek nezadovoljstva v meni. Vse zmage sem moral odložiti na kasnejše dni.

Ležim v dnevni sobi, gledam v strop, poslušam kako zunaj pada dež, mislim na nadaljevanje poti po Ekstremanduri, nekje daleč slišim rahle stopinje Penelope, ki se trudi priti po stopnicah na prvo nadstropje, mislim na jutranji ropot ob vstajanju tistih najbolj zgodnjih, njihov šepet, njihovo vztrajanje pakiranja stvari ob zastrti svetlobi baterij, čeprav vedo, da smo že vsi budnii. Poslušam korake, ki se oddaljujejo od alberga, nekateri se vračajo in nato izginjajo v nasprotni smeri, vidim jih iz svoje odsotne daljave kakor mravlje in vem da bi se jim moral pridružiti, da bi se tudi meni mudilo, da bi nekam odhajal in nekam prihajal, da bi se trudil okoli česarkoli, samo da ne bi takole strmel v strop, v praznino.

Preberite nadaljevanje ...