Via Sancti Martini – Dan #01: Szombathely – Körmend

Sem nameraval pisati že včeraj.
Pa me je vino prevaralo.

Do Szombathelya sem se pripeljal z vlakom.
Ves čas na vlaku sem bil modro tiho, sploh po madžarskem delu in bral knjigo ki sem jo pograbil zadnji trenutek doma. Tisto, ki sem se jo najbolj izogibal.

V Szombathelyu sem naprej uredil spalne zadeve in potem šel iskat bankomat, da dobim njihove cekine. Nekoč sem pisal kako sem v Bayonu kupoval karto za vlak za Saint Jean Pied de Port v 121 korakih in sem bil prepričan da me avtomati ne uženejo več. No, zmotil sem se. Bilo je zelo naporno.

Trgovine so bile zaprte, ulice ravno tako polne kot v Celju v nedelju popoldan. Tu in tam kaka izgubljena duša.
Na hitro sem pogledal glavne znamenitosti v mestu, vmes pa tolažil osamljenost v tistih lokalih, ki so imeli rdečo luč in rdeče vino. Saj sem moral. Zunaj je bilo 3,6 mm (po vremenski napovedi) snega in temu primerno hladno.

Ko sem se vrnil do prenočišča, mi je receptorka ponujala vino. No, ali bi moral biti nevljuden?

V sobi sem se spravil za računalnik, pa je imel neznansko majhne in zamegljene črke.
Nekoliko pred tem sem dobil, od meni drage osebe, SMS z lepimi željami in da naj mislim na nekaj lepega. Najbrž ko mi bo hudo. Ampak čeprav mi ni bilo hudo, sem mislil nanjo, vse dokler se mi niso zaprle oči. Ah …

 
Zgoraj je cerkev Szent Márton (sv. Martina) v Szombathelyu. Tam je točka 0 (nič). Ne bom še enkrat pisal zakaj. Poglejte nazaj!

…..

Nov dan.

Za mano je najdaljši dan.

40,3 km, čas 9:35:37, +179 m, -184 m
Prehojena pot (rdeča) je spodaj na zemljevidu,
Ta statistika je za Tomota. Njemu je to všeč.
Vam drugim ni teba brati.

Zjutraj dežuje. Pa to ni tisti dež, ki lije, tisti droben, ki ga nikjer ni, ti pa si moker.
Ulice so ledene.
Kar spomnim se na tak čas lani, ko me je vrglo na najbolj nemogočem mestu.
Že kar kalkuliram. Danes bo tesno. Dan je dolg 10 ur, jaz imam cca 38 km, zdaj pa tole.
Iz mesta se prebijem z veliko zamudo. Vmes sem pobiral tiste, ki so bili peš manj spretni, pa kolesarje, vmes pa sam trepetal.

Pri Kalvarijski cerkvi sem šel ob postajah križevega potu, ne po oni krajši poti po stopnicah. Morda s priprošnjami za današnji dan, pa tudi bolj kopno je bilo.

Zunaj mesta sem prišel v gozd. Zasnežen, nedotaknjen, delam gaz po 2,6 cm visokem snegu. Mrzlo pa kot pes. Garmin mi kaže -3, naokoli pa je še vedno tisti droben dež. Dežnik sem zamenjal z palerino ko sem že čisto moker. Pameten!

Sem mislil, da sem na španski meseti videl najdaljše ravnine. Pa nisem. Skrijejo se lahko pred temi gozdnimi cestami. Da o tistih ravnih kolovozih med njivami sploh ne govorim. Najdaljša njiva je bila dolga preko 3 km (to je tudi za Tomota). Tam mimo pa se vozil traktor malo večji od Štore 504. Ta pa se je naoral, ko je oral.

Ta hosta se je vlekla vse do Nagykolkeda (vsa madžarska imena pišem brez ‘umlautov’, ker se mi jih ne da iskati). Smrekov in hrastov gozd. Cesta v hrastovem gozdu razrita s strani divjih pujsov, jaz pa sem razmišljal o šotoru in spalni vreči, ker so prenočišča tako redka. Zanimivo bi bilo spati med temi pujsi in na snegu. Ja.

Tam, malo pred Jakom, mi je ustavil en Avstrijec. Me pelje, ker je brezveze hoditi po tem dežju. Jaz pa ne in ne. Pameten. Pa sem šel naprej ‘cu fus’. Že pred Jakom mi je bilo žal.

V Jaku sem želel pogledati cerkev sv. Jurija (patron moje vasi, se spodobi) in kapelo sv. Jakoba. Ker sta bili obe zaprti sem postopal pred čardo. Ali bi naročil vino ali ne. Pa nisem. Ne vem zakaj, ali zato ker ni bil ravno pravi čas glede na to, da me je še čakalo preko 20 km ali zato, ker se ne bi znal zmeniti.

Jo reggelt
Jo napot
Jo estet
Jo ejszakat
te madžarske besede in števila do deset, me ja naučila mama, ki je doma iz Prekmurja

Nem erte … to pa sem osvojil včeraj in danes,

Po Jaku je nehalo deževati. Potem je sledila še ena doza neskončnega gozda. Po Nagykolkedu pa je sledil asfalt do vasi KdoVeKakoSeJiReče. Prava milina je bila hoja po njem. Z to vasjo pa poljska cesta med njivami. Malo prej sem pral hlače. Najprej sem mislil samo hlačnice spodaj, pa sem moral cele. Do riti je bilo blata.

Najslajši trenutek je bil prihranjen za konec.
V Španiji sem se naučil, ko na tisti ravnini vidiš zvonik vaške cerkve, je do tja 45 minut. Tudi tukaj veljajo enake norme, le da sem tukaj zagledal vodni stolp sredi ravnine.

Spim V Kormendu, na koncu hmmm … mesta.
Pri večerji sem na priporočilo šefa kuhinje, drugače ga vsekakor ne bi, popil kozarec vina. Najbrž še kakšnega (pre)več.

Grem spat in čeprav danes ni bilo SMS-ja, bom tudi mislil … 🙂