Via Sancti Martini – Dan #02: Körmend – Zalalövő

Danes je povsem drugačen dan.
Za spremembo sem vstal ob sednih.

Zvečer me je kuhar namreč prepričal, da mi bo pripravil poseben zajtrk, ta pa je ob pol osmih.

Ok, danes imam cca 8 km manj in sem si privoščil. Spanec in zajtrk.

Tako radodaren pa je bil zato, ker sem včeraj natakarju v čardi težil, da naj ne nosi jedilnika, ampak naj mi prinese tisto kar si bo šef kuhinje naredil zase.
V tej čardi je angleščina laufala, no pa malo nemščina, no pa še malo roke …
Ne me vprašati, kaj je naredil, je pa bilo super. Potem pa cena 8€, manj kot peregrino menu v Španiji.

Zajtrk pa tudi, spet ne vem kaj, ampak …
Je pa rekel, da bo povedal če se vrnem nazaj. Najbrž se bom.
Zanimiv tip, samo to mi ni bilo všeč, ker meni da nisem ravno … ne vem kaj … ker peš lazim okoli.

Ampak ta ura, ki je zjutraj šla, se mi je potem manjkala ves dan.

Danes je ves dan sijalo sonce. Zjutraj malo manj grelo, potem pa čedalje več. Pozno popoldan pa obratno.

Na začetku sem najprej pomislil, da je nekaj narobe, ker sem moral kar lep čas hoditi ob avtocesti, mimo pa ogromni tovornjaki. Pa je bilo prav.

Zato pa sem takoj za vasico Nadasd spet prišel v gozd. Nasad cipres levo in desno kar nekaj km. Morda so avtorji tega gozda imeli asociacijo na tisti del poti po cesti. Jaz sem ta drevored poimenoval Mirna pot.

Pot naprej je postajala težavnejša. Zaradi vročega sonca. Dokler so bile poljske poti zamrznjene, se le lepo hodilo. Potem pa katastrova. Ena od fotografij vam kaže.

V vasi Velence me je neznansko zažejalo. Pa ni bilo nič. Imajo trgovino s šankom in moraš povedati kaj želi. Za šank pa nisem smel, da bi pokazal.
Že vidim nekoga, ki mi bo pravil, kaj pa google translate na telefonu. Bi rad slišal kako bi bral tisto kar je prevedel stroj.

Gremo naprej.

Kakšno uro pred Zalalovim, ko sem vedarle nadoknadil tisti jutranji časovni manjko, pa nova ovira. Pot preseka gradbišče nove avto ceste. Saj je široko znosno število metrov, ampak tukaj je jama. Strma brežina sveže zemlje. Zjutraj zaradi mraza ne bi šlo, sedaj pa ne zaradi sonca, ki sicer je pojenjavalo, ne.
Pa sem jo mahnil kar po novi cesti. Prvi pešec na njej. Spodaj so zijali name vsi tisti, ki so delali nadvoz nad obstoječo cesto. Je8i ga, pa kaj?

V Zalalovem sem nakupil stvari za jutri in sem jih kot mula vlekel v vrečki še en kilometer in pol do kmečkega turizma kjer spim. Saj bi jih dal v nahrbtnik, pa je trgovka začela jokati in moliti, ko ga je videla kakšen je. Saj ne, da mi je vse to leglo na srce. Svetnikov je na tej poti zaenkrat dovolj.

Grem spat, danes pa ne bom mislil na … tako za kazen …

P.S: Danes ni statistike. Sem povedal da je samo za Tomota, berete pa jo tudi ostali!