Via Sancti Martini – Dan #03: Zalalövő – Szomoróc

Danes bom bolj kratek, ker me zebe v prste.
Sedim pa za mizo, ki je vendarle prave velikosti. Vse dni nazaj je bilo vse bolj nizko kot pri nas. Mize, stoli, postelje, školjke na wc-ju … pa še bi lahko našteval. Nisem hotel izdati kaj me motilo te dni … na pa vidite … šibek sem.

Če se je moja glava včeraj še deloma upirala mojemu početju, se je danes v celoti sprijaznila in sprejela dejstvo, da je treba hoditi. Posledica tega pa je en čudovit dan, ki je za mano.

Zjutraj sem se odpovedal zajtrka, da ne bi tako kot včeraj izgubil prvo jutranjo uro. Napovedano je bilo sončno vreme in potrebno je bilo pohiteti, preden sonce zmehča ledeno zemeljski asfalt.

Najprej sem se vrnil v Zalalovo in se izognil kamionom na cesti po eni listnati bližnjici, ki je včeraj nisem videl, ko sem kolovratil ob kamionih. Na koncu te steze je bil lesen most, ki ga ne bi rad več prečkal. Prezgodaj za adrenalin tako zgodaj.

Zemljevid je napovedoval predvsem gozdnat teren.
Kmalu za Zalalovim se je svet pomaknil za kakšnih 30-40 let nazaj. Že oba pretekla dneva sem opazil, da je tu čas precej drugačen kot pri nas. Precej nazaj. S tem ne mislim kaj škodoželjnega, ravno nasprotno. Prijetno vzdušje, ljudje imajo samo tisto kar je nujno. Brez kovanih ograj, brez tlakovanih dvorišč, brez … skratka samo tisto kar se porebuje. Noblesa …kaj je to?
Celotna pot do konca dneva je bila takšna.

Za Zalalovim sem najprej naletel na vinograde in zidanice. Ampak takšne kot pri nas pred 30-40 leti. Sledila je ena runda polj in gozda.

V gozdu je izginil kolovoz, okoli mene gosto bukovje in hrasti. Idealna okolica za izgubiti se. Pa se ni dalo, saj so bile markacije takorekoč na vsakem tretjem drevesu. To bi lahko ogledali naši markacisti, predvsem tisti, ki na kakšnem par urnem odseku niso pustili niti b od barve.

Sredi gozda se pojavi naselje Felsocsode, zatem pa znova gozd.

Neprijetnost v teh gozdovih je bila, da imajo ravnokar sečnjo in so gozdne poti po katerih poteka Martinova pot, razrite kar se da. Hoditi je bilo treba ob cesti, po grmovju. Ura pa je tekla hitreje.

Še vas Szatto sredi jase moram omeniti. Če bo kdo hodil kdaj za mano; v vasi je kmečki turizem za prespat. Vsekakor pa je zanimiv ogled kavinske molilnice in kalvinskega pokopališča. Tega Slovenci ne vidimo ravno velikokrat.

Še to lahko omenim. Vse dni ob poti mrgoli veliko število cerkva in molilnic različnih veroizpovedi; krščanske, protestantske, kalvinske … ne nujno tem vrstnem redu.

Zatem je sledil asfaltni vložek, ki mi ostal v spominu z cekvijo z nekoliko drugačnim zvonikom kot sem njih vajen. Poleg vsake cerkva pa tako veste kaj stoji. Tam sem si privoščil ‘vorosbor’ (rdeče vino). Ha … sem dober? Do sedaj pa še niti poskusil nisem naročiti ‘gyumolcsle’ (sadni sok): Kar poskusite.

Potem pa je ponovno sledili vinogradi in gozd z razoranimi cestami. Dve uri in pol prebijanja, ampak sonce je sijalo in ptički so peli. A še potrebuješ kaj drugega.

Ah ja, še vedno sem leta nazaj.
Jutri pa ‘back to future’ – Slovenija je kak kilometer ali dva od tu.