Via Sancti Martini – Dan #04: Szomoróc – Dobrovnik

Danes je bil dan sonca in cerkvic.
Zato bodo tudi prevladovale njihove fotografije.

Pravzaprav niti ne vem o čem naj pišem. Dan je kar naenkrat minil.
Števec se je na koncu ustavil nekaj preko 30 km, sam sem še imel kar voljo hodti dalje.
Ampak spodobi se. Zakaj?

Po Szombathelyu so se pojavile prve cekve-ice sv. Martina ob poti.

Hišni gospodar, kmetije kjer sem prespal, me včeraj in danes prepričeval madžarsko in nemško, da moram vsekakor obiskati sv. Martina v Domanjševcih, v Kobilju, v Martjancih, pa za sv. Jakoba v Dobrovniku naj si vzamem čas, pa za rotundo s sv. Nikolajem v Selu, pa … pa …
To sem nekako razumel.

Bi še mi razlagal, a kaj ko najino sporazumevanje ni bilo najboljše. Njegove želje sem skoraj v celoti upošteval, le iti v Selo mi je bilo malo od roke. Martjanci bodo pa na vrsti jutri.
Kar pa zadeva sv. Jakoba v Dobrovniku, je še najbolje. Prenočujem namreč v sosednji stavbi in mi vsakih petnajst minut bije njegov zvon. Ta sv. Jakob je tudi prva cerkev na Jakobovi poti, ki pelje od madžarske meje preko Slovenije in zatem čez Italijo, Francijo, ter do Santiaga v Španiji.

Ok.
Jutro hladno, luna še vedno sije, ko de poslovim od domačina in mahnem proti Sloveniji. Na koncu vasi me zamoti še kalvinski zvonik in pokopališče.

Čez kakšna dva kilometra sem na meji. Niti ne bi vedel, da je meja, če madžari nebi postavili zanimiv ‘mejni kamen’ in za slovo iz Madžarske postavili steber z napisom ‘Naj bo mir na Madžarskem’.

Nisem hotel, pa moram reči.
Na tem mestu ne obstaja nobena stvar, noben znak, skratka ničesar, da bi se vedelo, da je od tu naprej Slovenija.

Do prvega Martina na slovenskem pri Domanjševcih pridem, ko ga ravnokar obliva prvo jutanje sonce.

Zatem sledi malo asfalta, za njim pa skozi bukov, gabrov in hrastov gozd, med njivami in vinogradi do vasi Središče z večinskim mdžarskim življem. Spodaj je njihova kalvinska cerkev.

Za vasjo je bil na vrsti dolg asfaltni odsek navzgor skozi gozd in nato navzdol med njivami do Prosenjakovcev. Niti predstavlaji si ne moreš kako so utrudljivi takšni klanci na ravninskem delu.
Ampak nič hudega. Danes mašina laufa s polno močjo.

Za Prosenjakovcem je sledila ena sama asfaltna ravnina. Pri Pordašincih si ob kalvinskem zvoniku privežem dušo z vodo.

Bolj konkretno pa v Motvarjevcih v vaški gostilni, ki mi je prva ob poti v zadnjih dneh. Ne, trgovine pa nimajo.

Ta je na koncu neskončne ravnine med polji. Hmm … kdaj pa je konec neskončne ravnine.
Oh, kako obožujem take ravnine. Če tukaj razmišljaš potem trpiš … zelo, zelo trpiš. Če se odklopiš in samo hodiš … nekaj najlepšega.

Poleg spodnjega sv. Martina je bila prva trgovina. Nakupil sem zalogo za včeraj in danes, s katero sem se čez pol ure mastil ob kapelici Device Marije na Martin bregu med vinogradi. Da je sonce sijalo s polno močjo, ne bom niti govoril.

Naslednja ura do sv. Jakoba v Dobrovniku je minila kot hip. Še korak je bil bolj trden s polnim želodcem.

Aha še statistika.
Še druge zanima, ne samo Tomota.
Drugič lahko vprašate tu spodaj, kajti večina SMS, MMS zadnjih štirih dni so se pomešano vsuli danes in je kar konfuzno stanje.
Skratka do sedaj: 40 + 32 + 30 + 32 = xx km

Sedaj se grem uredit. Jutri dobim spremstvo … 🙂 🙂 🙂