Jakobova pot – Višarska veja
Dan #02: Sv. Duh (Škofja Loka) – Brezje

Novo jutro. Obeta se lep dan.
Posloviva se od sester Uršulink pri katerih sva prenočila in zajtrkovala.

Za samostanom kmalu zapustiva asfalt in hodiva po prijetni stezici vse do Crngroba. Vse do tukaj bolečine v nogah od prejšnjega dne popustijo in spomin na objem tople postelje popusti.

Moje včerajšnje težave in dvomi izginejo. Običajno je drugi dan ta, ko se moja glava sprijazni, da bo treba hoditi. No, še ne čisto, ampak … dovolj.

Po predvidevanjih bo danes najdaljši dan, zato pri cerkvi Marijinega Oznanenja sledi samo kratek postanek za pogled nazaj proti dolini od koder sva prišla. Jutranje sonce se že skriva in najbrž tudi danes ne bo nič od njega.

Za cerkvijo se dvigava po podobni strmini kot včeraj proti Osolniku. Danes sva že mojstra in se ne zaženeva ravno preveč junaško po strmini. Ptički okoli naju pojejo, izmenjava nekaj besed in kot bi mignil se znajdeva pri vodnjaku na Planici.

Sledil je spust po cesti do Čepulj, kjer pri zaprtem gostišču malicava. Izgleda da bodo tudi danes vsi lokali negostoljubni.

Zadnja večja vzpetina naju pripelje skoraj do Sv. Jošta nad Kranjem. Skoraj zato, ker naju pot nekoliko pred njim usmeri v dolino. V dolini naju oznake pripeljejo preko travnikov, mimo njiv in mimo nenavadno poslikane kapelice pripeljejo do Zgornje Besnice.

Zg. Besnica

Sedaj se pot spušča, strmo, do železniške proge, ob njej pospešiva korak in prisopihava do Podnarta. Ne moreva verjeti, tukaj je prvi odprt lokal kjer si lahko priveževa dušo in potrošiva nekaj cekinov.

Z na novo naloženo energijo prekoračiva Savo, naju pot mimo še enega sv. Jakoba (Podbrezje) pripelje na Ljubno.

Ljubno

Ko nama gospod župnik razkaže cerkev Marije Pomočnice in naju pogosti, pa je na vrsti nov strm spust v sotesko Peračice pod cestni viadukt. Na drugi strani pa se po stari romarski poti dvigneva na naravni plato in že sva pri cestni tabli za Brezje.

Tokrat prenočujeva pri kmetih.

Tudi to še moram povedati.
Ko sem hodil po Ogrski veji Jakobove poti, sem kar naprej jokal kako je težko slediti smeri poti brez navodil in zemljevida. Tokrat pa lahko rečem le: ni da ni.