Jakobova pot – Višarska veja
Dan #04: Bled – Kranjska Gora

Po zajtrku pri sestrah, se vrneva nazaj do sv. Martina.

Danes pot poteka ob levem bregu jezera, ko se sonce sramežljivo prebija skozi meglice nad jezerom.
Do železniške postane sva naredila bržkone več fotografij kot vse tri minule dni. Čeprav je pomlad že tukaj, tiste pomladanske zelene barve še vedno ni.

Otoček sredi jezera …

Strmina pred železniško postajo naju postavi v realen čas. Že velikokrat sem rekel, da se ravnih poteh noge odvadijo hoditi navzgor in vsak napor jim je potem odveč. In tako se je stezica potem dvigala po in ob gozdu vse do Zgornjih Gorij. Sv. Jurij, zavetnik te in najine fare, ravno bije polno uro.

Kratek postanek še pri grajskem mlinu, nato pa pogumno v Krnici zakorakava v Triglavski narodni park. Velik del današnje poti naju bo spremljala reka Radovna. Smer je jasna, levo in desno gore, ne moreva se izgubiti. Samo naprej.

Dolina Radovne

Ob stičišču treh dolin, doline Radovne, Krme in Kota, se pokažejo tiste prave zasnežene gore. Pred nama kraljuje Rjavina, levo Debela peč, Mali Draški vrh in Tošč. Ne, Triglav se pa od tukaj ne vidi, ampak skoraj se.

Panorama pri Psnaku

Še ena posebnost je tukaj. Kmetija, gostilna, prevozi, apartmaji in še kaj, Psnak. Po preko 10 km se ti zahoče kaj drugega, kot samo sveže vode iz Radovne. Gospodar vam poleg dobrot postreže še z veliko življenjskih modrosti. Predvsem tistih … moških.
Moja sopotnica je naprej malo vihala nos, nato pa se je sprijaznila, saj že podobno posluša zadnje tri dni.

Po počitku se ravno prileže 18% vzpon na Kosmačev prelaz in spust do Mojstrane. Tukaj se običajno hodi v nasprotno smer, proti Aljaževem domu v Vratih, midva pa do Save dolinke.

Postankov ni več. Pot je še dolga. Želeni cilj danes je Kranjska Gora. Pot, ki je ni in ni konca, naju menjaje sprehaja po desnem in levem bregu Save, po gozdu, travniku in cesti.

Kot kača dolga današnja pot …

Današnja pot bo všeč vsem tistim, ki radi bolj po ravnem hodijo ampak naj se pripravijo od 8 do 10 ur hoje.