Jakobova pot – Višarska veja
Dan #05: Kranjska Gora – Sv. Višarje/Monte Lussari

Noge so še težke od včerajšnjega dne, postelja topla, …
Volja? Oh ja, volja pa je. Danes je zadnji dan, prišel je zadnji dan.
In do cilja … hmmm … ni več daleč.

Vsi tisti, ki na poteh radi zaidete … tukaj brez skrbi … tukaj je nemogoče … samo dolgo je.

V Kranjski gori si privoščiva zadnji zajtrk, potem pa odločno naprej po cesti; na koncu Kranjske gore zavijeva na kolesarsko pot po kateri bova hodila vse do vasice Žabnice (Camporosso/Seifnitz) v Kanalski dolini, na drugi zahodni strani Trbiža (Tarvisio/Tarvis).

Najina pot in kolesarska pot poteka po trasi nekdanje železniške proge od Jesenic do Trbiža.

Proga od Ljubljane do Trbiža je bila dograjena leta 1870 in je nekaj kilometrov naprej, v Planici dosegla najvišjo točko z okoli 850 metri in se zatem spustila 120 metrov do Trbiža. Proga od Jesenic dalje je bila ukinjena leta 1966, od Planice do meje še 10 let prej.
Zakaj vas morim s temi podatki?
Moja osnovna usposobljenost je železničarska in duša še vedno. Progo so ukinili ravno pred petdesetimi leti, na današnji dan, torej 1. aprila 1966. Šmrc …

Okoli naju se je svet precej spremenil.
Še veliko snega je, tega do današnjega jutra ni bilo opaziti.
Kolesarska pot po kateri hodiva je do državne meje kopna.
Na italijanski strani kolesarsko pot poleti koristijo za kolesarjenje in hojo, pozimi pa jo spremenijo v progo za tekače na smučeh. Na stezi je še veliko potlačenega snega, predvsem na osojnih področij in v gozdu za odcepom proti Belopeškim jezerom.
Nekaj nepredvidene moči morava oddati.

Nekdanja železniška postaja v Trbižu

Pred Trbižem je ponovno vse normalno.
Pogled nama uhaja levo navzgor kjer se počasi in vztrajno odpira pogled na cerkev Višarske matere Božje.

Sedaj ni več počitka, treba je naprej do konca …

… torej …

*** Ultreïa! ***

Svete Višarje / Monte Santo di Lussari / Luschariberg

Viš / Jôf Fuart, meni ljuba gora se izmika pogledu