Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #03: Castilblanco de los Arroyos – Almaden de la Plata

Današnji dan je imel dva obraza.

Ne moreš vedno dobiti najlepši ali najslabši dan. Kdaj pa kdaj se zgodi, da je ta nekaj vmes. Ta dan je bil takšen.

Prva polovico poti je bilo potrebno hoditi po asfaltni cesti in to 16 kilometrov.
Naporno, zelo naporno. Ni se mi ljubilo niti fotoaparata uporabljati.

Druga polovica je pa druga zgodba. V celoti prekaša včerajšnji dan.

Danes so neformalno skupino zapustili tisti moj Nemec, ki sem ga tako hvalil in onadva Šveda (izkazalo se je da bejba Švedinja, on pa Italijan). Naročili so si taxi, da so prevozili teh 16 kilometrov. Najbrž bodo jutri ujeti.

Medsebojno vzpodbujanje tistih, ki smo vztrajali na asfaltu, je dokončno oblikovala skupino držav, ki sedaj hodi skupaj: Mavretanija, Francija, Belgija, Škotska, Wales, Avstralija, Španija in seveda Slovenija. S sporazumevanjem ni težav. Vsak zna nekaj povedati in tako nastaja in poseben jezik … pravi Babilon.

Smo pa z veliko večino določili, da je najbolj zaslužna za šestnajstkilometrski uspeh Španka, ki je za našimi hrbti tako grozno in glasno prepevala nerazumljive pesmi, da smo bežali pred njo. Pa hitra je bila.

Sicer se z našo oceno ni strinjala, ok, glasno ja, grozno pa ne. Vino, ki smo ji ga določili z nagrado, pa na koncu v Almaden de la Plata ni odklonila.
Lisica.

Lansko točko ‘D’ sem tokrat uspešno prekoračil. Pot so tako uredili, da se miniti slučajno ni dalo prevrniti tako kot lani.

Kako je bilo danes na poti naj vam pove za prvi del spodnji komad AC/DC.

Za nadaljevanje pa fotografije, ki ne potrebujejo komentarja.

Ah, da … še to. Ona bejba, ki me je včeraj gnala je Parižanka.
Ravnokar je vstopila ona glasna Španka, ki ima pokvarjen gumb ON/OFF.
Mejte se …