Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #04: Almaden de la Plata – Monesterio

Da je bil ponovno en lep dan, ne bom ponavljal.

Na začetku je bilo morda prisotnih nekoliko negativnih sil, ker je bilo potrebno prekoračiti točko, ker je bila lani sprejeta odločitev za nazaj domov.

Včeraj popoldan sem na koncu hodil skupaj z tisto najstarejšo gospo iz Belgije in Parižanko, kateri ne zmanjka moči … Sophie, zdaj se že tikava. S starejšo damo se bova razšla, ker bo danes prehodila samo 16 kilometrsko,jaz pa jih mislim dodati še nekaj preko 20.

Prvi del današnje poti tekel bolj gor kot dol, čeprav je bila na koncu tega prvega dela skoraj enaka nadmorska višina. Ni bilo pa dolgčas, oljke, borovci, hrasti, med vsem tem črni pujsi in ves čas so prepevali ptički.

Na nekaj mestih sem izgubljal dušo, ko sem komaj dohajal Sophie, ki je vso pot razlagala kako je v štirih mesecih prehodila pot od Pariza do Jeruzalema. Takrat ko je bilo najhuje, je bila najslajša … tako kot Eva, ko je zapeljevala Adama … lisica. Pomagalo pa je.

Kašnih pet ali šest kilometrov pred vasico El Real de la Jara, tam kjer sem lani končal pot, se sledilo presenečenje.

Blizu je bila kmetija in od tam je prijahala na konjih družina pri katerih sem lani vedril dva dni in si celil rane. Sicer smo se včeraj brali, vendar nisem pričakoval takšne usklajenosti. Ata so potem hodil peš poleg naju s Sophie, mama in hčeri pa na konjih.

Da ne razpredam preveč. Parižanka se je izkazala za zelo koristno, ko je prevajala iz španščine in angleščine, da ni bilo potrebno uporabljati google translate kot lani.

Penelope, ki je precej večja kot sem jo imel v spominu, je dobila medvedka, ostali pa nič, ker so že preveliki. Midva, gosta sva bila deležna kosila. Hrana fina, taka taprava, za konkretnega dedca kot sem jaz, spremljevalka pa se je na trenutke nekoliko zmrdovala, ker drugače bolj živi na travi in travnatih izdelkih. Bila pa je tiho in vse pospravila.

Domačine sva po kosilu zapustila, saj so imeli polno hišo ljudi. Praznik 1. maja jemljejo resno. Aha … povabil sem jih v Slovenijo … in pridejo.

S polnima želodcema sva nadaljevala po nič kaj prijaznem soncu. Pred sabo sva imela še 20 km poti. Enkrat konec dneva bi morala priti v Monesterio.

Sva se pa nekje do Monesteria izgubila.
Ta skupna pot običajno ni takšna, da se držiš za roko. Velikokrat drugega gledaš v hrbet daleč naprej ali daleč nazaj. Vsake toliko časa se prehitiš, tako da eden leži v senci, drugi pa gre mimo.
Kot že rečeno sva se izgubila in zdaj čakam v Albergu kjer sva planirala prenočevanje. Tako ubit od sonca in hoje grem naravnost v posteljo. Se bova že našla.