Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #11: Aldea del Cano – Casar de Cáceres

Prenočeval sem v neki zakotni vasici v albergu z 9 posteji.

Ko sva z Gidom, Nemcem, vendarle prikorakal do njega sva našla samo še tri proste postelje. Za nama je prihodil še tisti moj yogi in bili smo popolni.
Kasneje sta se še pojavili dve Rusinji … mladenki … in je bilo že kar tesno.

Kot sem povedal že včeraj, sta bila ob albergu dva bifeja/bara. V enem je bila neka slovesnost, recimo da je bilo praznovanje rojstnega dne. Niti ni pomebno. Gido ima to dobro lastnost, da mu nikjer ni nerodno. Toliko je tam vrtel jezik, da sva bila deležna njihove pojedine. Vsi ostali iz alberga so večerjali v drugem bifeju. Nabrž proti plačilu.

Zjutraj smo ugibali kdo ima najboljšo vremensko napoved. Celo noč je namreč deževalo kot ob vesoljnem potopu. Vsak je hvalil svoj program na telefonu, a vreme se za to ni ravno kaj menilo. Točno ob osmih je nehalo in potrebno je bilo iti.

Vinske trte že včeraj ni bilo več. Danes so prvi del poti prevladovale oljke, kasneje pa še teh ni bilo več. Visoka trava, ovce, govedo, so bile razmetane na teh površinah.

Deset kilometrov po prenočišču sem v vasici, meni neznanega imena, dohitel Nemca in Rusinji, ko so bili ravno na jutranji kavi. Nemec se je prilepil nanju kot klop. Tudi jaz bi se … ampak Nemec je med 30. in 40. leti, oni dve pa pod 30. Kaj hočem, tako je.

Zmenjeni smo bili, da se dobimo v Caceresu, po nekaj več kot dvajsetih kilometrih. Mi pa je danes znova laufalo in ko sem videl da je v Caceresu vse zaprto zaradi nedelje, sem menil, da bom tako samo počenjal neumnosti in sem jo mahnil naprej do naslednjega prenočišča. Kakih 13-14 kilometrov naprej.

Takšni oblaki prinesejo dež … zdaj sem že navajen

V vasici Casar de Caceres, kjer sem pristal, popolnoma nova družba.
Lažem … tukaj je tudi moj yogi. Zdaj že vem da je Portugalec. Kaj več pa se nisva znala zmeniti.

Večerjal sem skupaj z dvema Avstrijcema, tremi Nemci, Angležem in Korejko.
Ana, Dorothy (pa ne ona iz Oza) in Mino … taka so njihova imena. Moških niti nisem poslušal preveč … mislim, da je samoumevno.

Večerja se je končala z zaključnim vinom v albergu. Kdo ga je prinesel niti ni važno.

Jutri me/nas čaka ponovno preko 30 km. Ne vem kdaj bom prišel do tistih 20 km za počitek ali če se po čudežu pojavi ‘day off’.
Moram končati, ker me Korejka ravno uči kako se nazdravlja po korejsko …

‘Gunbe … ‘ kozarec moraš držati z obema rokama in oba morata drug drugemu obrniti hrbet. Kako gre naprej pa ob drugi priložnosti.

Mejte se …

Fotografije … ha … hmmm …