Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #09: Torremejía – Aljucén

Še kar dežuje.
Dopoldan sicer ni, bilo pa je oblačno in jasno. Vsake toliko časa.
Vreme se ni znalo odločiti.

Zjutraj je bilo treba takoj na asfaltno cesto proti Meridi. Nameraval sem iti do tja in tam ostati. Da si malo pogledam camino še iz kulturne smeri.

Kakšnih pet kilometrov pred Merido sem z ceste zavil med polja.
Ni mi prišlo na misel kaj se zgodi s poljskimi cestami, če cel dan in celo noč dežuje.
Na čevlje se mi je prijemalo vso blato kar ga je bilo, ves pesek, vse vejice … tako da sem bil zaradi višjih podplatov tudi sam precej višji.
Ne, nazaj na asfalt in po njem do Meride, ne tega pa že ne bom naredil.

Potem se je vse nekoliko uneslo, ali pa sem se enostavno navadil. Okoli mene pa vinogradi in pšenica. Če bi bila pšenica nekoliko višja, bi bilo tako kot da igram v Gladiatorju.

Samo še Russel Crowe manjka

V Meridi sem počakal v prvem bifeju in čakal Nemca, ki sem ga srečal že prvi dan. Tudi on je hodil po moji poti med njivami. Ko se je drl za mano kakšna je pot, sem se mu drl nazaj: ‘gut, gut, … komm, komm’. Zakaj bi se v Meridi smejali samo meni. On pa še parim za njim

Vhod v Merido – Puente Romano

Ko me dohiti, ugotovim, da sva še kljub vsemu še vedno kamerada. Bova skupaj poiskala hostel. Danes je fraj dan in bova gospoda, ne pa da se stiskava v albergu kot navadna plebejca.

Ko pijeva kavo, je pričelo deževati.
In takoj se v meni zbudi tisti barbarski nagon. Ne, Meride pa že ne bom gledal po dežju. Fuj … pa taka kultura … fuj.
Barbari smo osvajali svet in ne delali kulture.
Jaz grem dalje po poti … Ultreia … samo naprej.
Nemec pa tudi.
Fuj … barbara … fuj!

… mimo vse kulture le ni šlo

No potem me pralo naslednjih 16 kilometrov.

V albergu sami novi obrazi.
Edini znan je samo Nemec, ki pride eno uro za mano.