Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #13: Cañaveral – Galisteo

Najprej včerajšnji večer.

Pozno zvečer sta prihodila Gido in James (Irec iz Anglije). Hoditi sta morala okoli 50 km, ker je bil en alberge vmes zaprt. Ona dva sta dan pred tem žurala v Caceresu, Gido z onima dvema Rusinjama, James pa kar tako. Lep zalogaj. Še taxija se ni dalo nikjer poklicati.

Imeli smo tudi večer slovesa. Gido namreč odhaja domov. Ne spomnim se ali sem že omenil, da žena pričakuje otroka, on pa je nameraval hoditi samo do Salamance. Še tri dni ima in bo preskočil dve etapi (z avtobusom) in potem še dva dni hodil do Salamance. Zadnje dni je tako govoril samo o tem.
Srečno Gido!

Tako … in sem ostal sam … brez tiste družbe s samega začetka.

Ostal mi je še le Manuel (tisti bradati yogi) … zdaj sva že frenda, a dalje kot do pozdravljanja še nisva prišla. Potem je še tu zgornji James, ki sem ga pobral v Villafranci in Phill (tudi Anglež) s katerim zadnja dva dni modrujem o fotografiji.

Popoldan se albergi napolnijo do konca z turisti. Ti pohajkujejo po mestu, vzamejo poceni prenočišče in se naslednje jutro odpeljejo do naslednjega kraja (cca 30 do 35 km) in so tam že pred mano in Manuelom, s katerim že vnaprej izgubljava bitke za spodnje postelje. Kurc jih gleda!

Dežuje še kar. Je že kar zoprno.

Še kar dežuje, njih pa boli …

Da sem se zjutraj segrel v hladnem dežju je poskrbel vzpon en prelaz. Ne visok, vendar pa zelo zoprno strm. Zato da me ni več zeblo, najbrž.

Zatem pa je sledil dolg sprehod, v soncu najbrž zelo čudovit, po ozki potki v med visoko travo, kjer sem ves čas otresal dežne kaplje s trave. Najprej še pazil na suho obleko, nekje v prvi tretjini poti mi pa je bilo že vseeno. Zatem je samo še čmokalo najprej v desnem, zatem pa še v drugem.

Enkrat kasneje, ne vem več kdaj, se je dež vendarle nekoliko unesel. Celo sonce se je pokazalo. Malo hitreje je vse skupaj minevalo.

V tistem najboljšem delu, to je takrat ko ni bilo vetra, sem moral preko deročega potoka. Mosta seveda ni bilo. So bili pa preko struge položeni večji in manjši kamni, ki so tu in tam gledali iz vode. Bom šel po njih.
Saj pričakujete kako se je končalo. Predzadnjega sem zgrešil, za zadnjega je bilo potem tako vseeno.

Čeprav jokam o dežju zadnjih nekaj dni, ne pričakujte da se obupan, žalosten ali kaj podobnega. Pot in hoja do sedaj odtehtata te malenkosti. Sploh se ne da povedati kaj zamujate.

Sicer pa veste zakaj cigani v sončnem vremenu jokajo in se v dežju veselijo.

Hiše kot gobe na vrhu štora … Galisteo

Jutri me najbrž ne boste brali (jaz pa vas lahko).

Čaka me zanimiva etapa. Lep čas ni nobenega prenočišča.
Hospitalero današnjega alberga, Manuel in jaz smo naredili en tak čuden načrt. Po zelo optimistični varianti bova (bomo) imela 38 km do ene Case (kmetije), če se nama bo ljubilo iti s poti ali pa po pesimistični varianti 51 km do prvega alberga s posteljami. Čeprav ne veva, ali bova prišla do njega, sva rezervirala štiri postelje spodaj. Naj turisti čakajo!

Tako. Zdaj smo že štirje za jutrišnjo pot. Via de la Plato želimo prehoditi. Ostali v albergu bodo pa tako ali tako počakali na bus.

Ultreia !!!