Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #14: Galisteo – Jarilla

Na … pa je mimo.
Današnji dan namreč. Je bil dolg ko … ko …

Ste mislili, da ne bo danes teksta. Napaka …

Po dolgem času zjutraj sije sonce. Skoraj ne morem verjeti.
Nekaj dnevno hojo po Calzadi Romana zamenja jutranja hoja po Calzada asfaltna. 10 kilometrov. Lotila sva se je Manuel in jaz, drugi, kolikor vem iz včerajšnjih pogovorov, čakajo na taksi, da ji prepelje na tej razdalji do Carcabosa.

Kurc gleda! (po Parkinsu)
Pa tak Camino.
Malo pred Carcabosom naju z Manuelom prehiti kombi s temi, temi … Pa še trobijo nama. Daleč za nama pa vidim Jamesa, Irca iz Anglije, tudi on gre po najini poti.

Jutro … vendarle sonce

Po Carcabosu pot znova pride na Calzaro Romano, en čas lepo makadansko cesto, en čas med rožicami in oljkami, en čas po razmočenem močviru. Skratka zelo pestro.

Pot je izven naselja, zato ob poti ptički veselo pojejo. No tudi v naseljih so vedno glasni, ne pa tako kot pri nas, ko jih že kjerkoli redko slišiš. Redke kmetije ob poti ne dajejo občutka, da je tam doma neka bogatija, čeprav se za kakim vogalom velikokrat vidi kakšna dobra mrcina na bencinski pogon.

Kot sem že omenil, danes sije sonce. Med hojo berem/poslušam dogodivščine Alana Karlssona … stoletnika, ki je pobegnil skozi okno … in nič mi ne manjka. Nobene težave, nobene bolečine, nič hudega …

Kmalu dohitim in prehitim motorizirani del pohodnikov … kaj so torej pridobili? Eno uro več poležavanja (alberge tako ali tako morajo zapustiti do osme ure), dve uri manj hoje, kaj več pa že ne.

Tam nekje do petindvajsetega kilometra je vse teklo tako kot treba, potem pa se je začelo vleči. Še Alan Karlsson mi je začel nekam iti, a sem se silil ga poslušati tako dolgo, da mi je ugasnil telefon.

hmmm … kako pa tu?

Do Arca de Caparra, rimskega ostanka na Calzadi Romana, sem še zdržal dobro voljo, potem pa je tudi ta šla. In seveda, tudi deževati je moralo začeti. Ni mogel zdržati še nadalnjih deset kilometrov? Ne, ni mogel.

Zaščitni znak Via de la Plata … tisto zadaj … Arco de Cáparra

Tri kilometre sem zavil dol s poti do Hostla Asturias v kraju Jarilla. Tukaj imam sam samcat svojo sobo s kopalnico in vsem ostalim. Celo obril sem se po štirinajstih dneh … nisem se mogel več gledati. Trije motorizirani, ki so prav tako prišli do sem, kar strmijo. Bom večkrat moral to narediti.

Zdaj pa grem na večerjo. Ob devetih zvečer je začetek večerij.
Tekom dneva sem dobil na neobjavljen vzporedni blog namig, da danes konec dneva lahko pomislim na kozarček rujnega. Nič ne bom pomislil … sedel bom za svojo mizo in se ga nalil … evo.