Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #15: Jarilla – Baños de Montemayor

Danes sem bil zadnji dan v Extremaduri.
Po njej sem hodil vse od takrat, ko sem v njo stopil na koncu vasi El Real de la Jara v Andaluziji.

To je bilo potem, ko sem se mastil pri Penelopini družini.

Jutri še opravim nekaj korakov in bom v pokrajini Castilla y León . Za njo bo pa na vrsti le še Galicija.

Včerajšnji dan, je danes poslal posledice. Tistih 40 km in nekaj je pobralo precej današnjega elana.

Nič se ni posebnega dogajalo, morda le to, da sem ves dan hodil po asfaltni prometnici s kratkim vložkom po podeželju.

Karl Heinz v akciji

Na isto idejo o premagovanju nekaj več kot petdeset kilometrske razdalje, so prišli še en tip iz Japonske, Nemec Karl Heinz, ter Kanadčanka Daniele s katerima se videvam od Caceresa dalje. Vsi smo si menjaje podajali vodstvo in se potem razgubili. Zadnja dva sta prišla za mano v isti alberge in bomo jutri poskušali skupno premagati 32 km razdaljo. Japonec pa se je nekje izgubil.

Zdaj že običajen … vsakdanji pogled

Je en tak dan, ko sem samo gledal na GPS kdaj se bodo vendarle napisali kilometri pričakovanega alberga.

Je pa to zelo dolgočasno opravilo in sem si to aktivnost popestril s tem, da sem kontroliral ali so Rimljani na pravi razdalji postavljali ‘miliarije’.
Miliario je mejnik ob cesti, namenjen za označevanje oddaljenosti od Rima. Ako sem si prav zapomnil, od takrat ko sem to moral znati, so ti mejniki narazen tri rimske milje, za mišjo dlako krajši od 1500 m.
Kontrola ni delovala.
Ali sem napačno štel korake, ali so sodobni Španci prestavljali te mejnike, ali pa Rimljani niso bili natančni. Prvo in in zadnje sem izključil.

Miliario … mejnik za označevanje oddaljenosti od Rima

V končni vasici sem najprej šel s Karlom na per, Daniele ni hotela iti. Je pa kasneje prišla za nama v vaški bar in potem sama lizala v senci tisti njen cafe con leche.

Zatem pa sem šel spat.
Zdaj sem vstal, da napišem te vrstice.
Sedaj grem pa spet spat.