Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #20: El Cubo de Tierra del Vino – Zamora

Zjutraj so štorklje brusile svoje kljune, ko sem zapuščal vasico z do sedaj najdaljšim in najbolj obetajočim imenom. Sonce se je že kazalo tam daleč na desni strani, nebo je bilo že modro z belimi tančicami. To bo najbrž dober znak kar se tiče vremena.

Včeraj sem imel voljo pohajkovati po vasi z dvema baroma, da bi preveril upravičenost imena vasice, ampak tako sam samcat nekako ne gre. Če bi šel sam popit steklenico vina (v trgovini manjše količine ne moreš kupiti), bi takoj dobil status kroničnega pijanca (po g. Ruglju). Drugače je, ko je družba. Po drugi steklenici si še vedno zmerni pivec. Ker svojega statusa nikakor nisem želel pokvariti, sem šel zgodaj spat. Sonce je še vedno sijalo.

Za vasjo je pot zavila med polja. Z desne se mi pridruži še železniška proga. Zemljevid pravi, da bo lep čas z mano. Včeraj sem se naposlušal avtomobilov, ko sem hodil ob avtocesti, danes pa ropotanja vagonov. Lepa reč.

Kmalu ugotovim, da je opuščena proga. Okoli nje raste grmovje, kakšna oljka, predvsem pa je ob progi veliko vode, mlak, iz katerih se oglašajo žabe. A veste, da se moške in ženske žabe oglašajo drugače? To najbrž vedo tudi štorklje iz vasi, ki bodo vsak čas tukaj. Po glasu potem vedo katere so bolj oble … mmmm … sočne.

Kolovoz med njivami je širok za en traktor. Takoj ob kolesnicama na obeh straneh pa prevladujejo cvetovi maka. Nisem se ga še naveličal. Najprej diskreten, potem pa vedno bolj bujen. Okoli njega drobne bele marjetice, drobne modre rožice, podobne spominčicam, nek rumen plevel, ki se odlično poda zraven, rumene … pa kaj bom pisal … poglejte na sliki, ki sem jo nekam porinil na tej strani.

Ta cvetlična ulica me je spremljala vse do Zamore. No vmes sem šel na kavo in bocadillo v vmesni vasici (tudi z dolgim imenom), takrat pa res ni bilo. Čeprav je bil danes tudi dan z več kot tridesetimi kilometri, je minil skoraj kot trenutek. Vmes je cingljal telefon, ko so prihajala vaša sporočila, pogovor z meni dragim glasom v slovenščini. Kaj želiš še lepšega.

Zamora … to pot pa ni Puente Romano

V Zamori je en strog alberge. Moški na to stran, ženske na drugo. Ali pač obratno. Da ti ja ne pridejo kakšne pregrešne misli po tridesetih kilometrih na misel.

katedrala in grad v Zamori

Popoldan sem se sončil na platoju pred katedralo in pasel oči (svetlolase Španke še ni bilo).
Mesto pa je mesto kot mesto. Spet mi je bilo žal, da nisem nadaljeval še sedem kilometrov naprej v sledečo vasico.