Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #21: Zamora – Montamarta

Stojim na začetku glavne ulice v pueblo.
Sonce za mojim hrbtom in sence že rahlo padajo s leve proti desni.
Vročina, psi in mačke se hladijo v sencah, nihče se ne zmeni zame.
Nekaj nedefiniranih oseb se umika z ulice
Ura je točno opoldan (Garry Cooper – High Noon).

Potreben sem hladne pijače.
Pogled išče ustrezno stavbo, kjer bi se dalo potešiti žejo.
Leva roka počasi zdrsne v levi žep, prsti občutijo okrogle srebrne kovance (Clint Eastwood – For a Few Dollars More). En bo dovolj, morda dva, če kozarec piva ne bo dovolj.

Stopam po ulici, sonce pripeka, vročina nad črnim asfaltom je tolikšna, da zrak migeta. Nekje z desne … odprto okno … se sliši glasba nedoločenega inštrumenta, vendar prijetna za uho (Ennio Morricone – The Good, the Bad and the Ugly). V to smer grem.

Bar, nizka neugledna stavba. Naj vstopim ali ne? Skozi pol odprta vrata ujamem pogled točaja s polizano frizuro. Kaj je sedaj to?
V levi roki še vedno stiskam srebrn kovanec, desna počasi zdrsne po stegnu navzdol … Peacemaker (Wyatt Earp & Doc Holliday) kje je? Ah, spomin me že daje. Zdaj so drugi časi (Sergio Leone – Once upon a time in the West).

OK … vstopil bom …

Sergio Leone – Once upon a time in the West

Danes in jutri imam dan počitka. Obakrat po okoli dvajset kilometrov.
Teh razdalj sem se odvadil hoditi, vendar moram malo skrajšati razdalje. Pojutrišnjem se najbrž spustim v Sanabrijske hribe.

Zakaj najbrž?

Še vedno še se nisem odločil, ali nadaljujem po Via de la Plata do Astorge, ker bi rad obiskal Cruz de Ferro in potem po Camino Frances do Santiaga. Me pa ta smer odvrača, ker je postala preveč ‘turistična’, sploh zadnjih 200 kilometrov.

Zato vse kaže na to, da bom pojutrišnjem, ko bom zapustil Granjo de Moreruela (tam bom jutri prenočeval) zavil levo v Sanabrijske hribe in po Caminu Sanabres poskusil prihoditi v Santiago. Pot mi je nova, neznana in zapeljiva.

Vedel bom pojutrišnjem zjutraj.

Danes prenočujem v Mantamarti, v vasici na koncu sv…
Sergio Leone bi imel tu kaj početi.
Zjutraj sem najprej porabil 4-5 km da sem se prebil iz mesta. Neprijetna hoja po pločniku in asfaltu. Ko pa sem se teh dveh znebil, pa taka lahka hoja, izi spehod med žitnimi polji, vedno bolj pekočim soncem, vse dokler ni števec pokazal okoli 20 km.

Zelene barve ne manjka. Kamor pogledaš je vse zeleno, le tu in tam kaka rjava flika zemje. Tam daleč, proti koncu obzorja se sveti šop vetrnih elektrarn. Danes sem si želel in potreboval bi dolgega, ampak … OK … moram biti zadovoljen s tistim kar imam … kratkim.

Spim v hiši s svojo posteljo. Danes ne bom slišal smrčanja, čeprav imam sosednji sobi majhnega Korejca, ki je to zadnja dva večera počel nadvse uspešno.

Vračam se v zgornji bar … srečno …

<14>