Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #22: Montamarta – Granja de Moreruela

Granja de Moreruela.
Danski princ, se še vedno sprašuje, ali levo, ali desno?

Današnji dan je za pozabit.
Sploh pa ne vem kaj vam naj zaupam.

Najprej sem v Montamarti hotel iti preko akumulacijskega jezera. Šele pri vodi sem spoznal, da ti nekaj prehojenih ‘Caminov’ še ne omogoča hoje po vodi. Vsaj vsem ne. Torej, v realni svet, po cesti in čez most, kot vsi ostali smrtniki. Morda pa bo avgusta le šlo. Kdo ve?

Ni pa trajalo dolgo do novih težav. Ni dolgo nazaj so gradili novo avtocesto med Montamarto, mimo mojega današnjega cilja in potem proti Benavente in gor proti Astorgi.
Se razume, tam kjer je bila prej označena pot.

Pot so sicer speljali drugod, jo tudi na novo označili. Oznake za staro smer poti je nek pametnjakovič brisal, tik pred siesto, ampak so še toliko vidne, da sem jih videl tudi jaz. Seveda sem šel po njih. In še pet drugih kasneje, ko so videli moj suveren nastop.
Zatem pa smo hodili sem in tja, gor in dol, samo kak kilometer nazaj ne, kjer je bila lepa, nova oznaka za novo traso.

Ne, tja pa ne bomo hodili in izbrali bližnjico po asfaltni cesti, ki se je končala pri ograji nove avtoceste. Na drugi strani ograje, štirih voznih pasov in še ene ograje pa se je svetila nova ogromna rumena puščica in jakobova školjka.

Ker za moj predlog, da prerežemo ograjo in hop preko ceste, ni bilo nekega navdušenja, je bilo treba iti dva kilometra nazaj. Razen meni seveda, ko sem jo kar preko pšenice ubral proti prvemu nadvozu.
Nič ni pokalo za mano, čeprav sem tudi na to pomislil.

Zatem so se težave te sorte unesle in ponovno je lepo laufalo med polji.
Ker si zgornjih težav ne bi smel dovoliti, sem se kaznoval tako, da sem šel mimo dveh vasic, ne da bi zavil v njihov bar na hladno pijačo.
Žejo sem gasil z vročo vodo … ja, danes je ponovno žgalo ko le kaj … kazen mora biti vzgojna.

… pogled skozi okvir …

V albergu, kjer spim, pa presenečenje.
Dohitel sem par, Švedinjo (ki je medtem postala Nemka) in Italijana iz prvega tedna. Tista, ki koristita bus in taxi. Baba urihtana v nulo, sveži lak na nožnih nohtih me je kar slepil in kar poskakovala je, ko me videla.
Zdaj me pa me ne mara več, tudi pogovarja se ne in gleda levo ali desno, odvisno kako se srečava.
To pa od takrat ko mi je ušlo: ‘Camino is not hollidays.’ Je8i ga. Razumela je.

… levo (Ourense) ali desno (Astorga), to je sedaj vprašanje … bi se vprašal danski princ

Tisti Korejec, ki ponoči tako grozno smrči, ni Korejec, ampak Japonec iz Tokija. Za mene imajo vsi isto podobo. Sorry.
Me preseneča.
Je četrtič na ‘caminu’. Naročam mu hrano in pijačo. Zna samo japonsko, čeprav je dva tedna treniral španščino v Salamanci pred odhodom na pot. Angleško pa toliko kot jaz špansko. Se pravi zelo, zelo ubogo.
Pozna pa Slovenijo. ‘U nulo’, kot se reče po naše. Malo pojoča izgovorjava naših krajev, ampak …
Mislim, da bova še par dni skupaj …