Camino 2016 – Camino Mozárabe Sanabrés
Dan #24: Tábara – Olleros de Tera

Ako bo kdo hodil za mano … obvezen postanek v kraju Tabara … v Albergue de peregrinos de Tabara … odprt celo leto … cena ‘donativo’.

Hospitalero vas sprejme pri vratin … drugi dan se poslovi, obvezno s fotografijo. Pripravi še večerjo, zajtrk, opere cunje vsem, ki to želijo in vsakomur da darilo.
Ti se mu oddolžiš z ‘donativo’ prispevkom.

… po jutru se dan pozna

Ali še s čim drugim.

Od mene je poleg prispevka dobil še album Čedahučijev, Severnica.

Zakaj?

Do alberga sem prihodil okoli pol prve ure popoldan.
Prehitro od načrtovanega.
Saj bi šel naprej, a je v albergu igrala glasba, kot da bi se vrtela tista z moje kartice na telefonu.
Moja šibka točka.

… žabja svatba … žal ni zvoka

Preden so začeli kapljati ostali iz jutranjega alberga,sva se že vse zmenila. Izmenjala glasbo, maila in ostale podatke za kontakt.
To sem prvikrat naredil na tem caminu.
Še Sophie tega ni dobila.
Penelope pa ima že od lani. 🙂

Potem je cel večer vrtel Čedahučije, ki so vsem sedli v uho, le nemško italijanski par (taxiwalkers), se je nekoliko zmrdoval.

Ta komad, ki ste ga lahko poslušali že včeraj, pa je bil hit.

Še posebej, ko sem ga nekako prevedel v angleščino, avstralski par pa tudi nekako v španščino. Jaz sem jo lahko igral kolikor sem se je naučil na poti od Seville dalje. In ono prekmursko tudi.

Poleg tega hospitalera ima Tabara še zelo zanimivo staro knjižnico še iz tistih časov, ko so knjige še pisali in ne tiskali. Zelo zanimivo.

Zjutraj sem se poslovil od Nobuyukija, Japonca s katerim sem se družil zadnje dni. Nekaj mi je reklo, da se poslavljava.
In res.
Ko sem prehodil, najprej predvidenih, 23 km, sem tam popil nekoliko strupa, kavo in coca colo, pojedel dve pomaranči in so me noge nesle naprej še za nadaljnih 15 km.
Pristal sem v vasici, manjši kot kozjanski Dubaj. V albergu sem sam, šefica prijazna kot le kaj. Ves čas, ko mi je pripravljala večerjo, je prepevala šansone Edit Piaf. ‘Non, Je ne regrette rien’ parkrat. V španščini.
Razumela sva se bolj malo. Ona zna samo špansko, jaz pa vse drugo

A, kaj pa pot?

Malo gor, malo dol … sicer gor sem bolj opazil. Sicer ne pretirano naporno, kakor bo tudi jutri. Potem pa preko 1000 do malo manj kot 1500. Za opravičevanje tistih grehov prenizko.

Kako je bilo, povedo fotke …