Camino 2016 – Camino Mozárabe Sanabrés
Dan #26: Mombuey – Puebla de Sanabria

Dan se je pričel z lepim sončnim vzhodom, potem pa je sonce izginilo in se je kar lepo ohladilo.
Na okoliških višjih hribih je sneg.
Roke bi tiščal do kolen v žepe, če bo bili tako veliki.

Računal sem, da se bom pogrel v San Salvadorju, deset kilometrov hoje, tam kjer sem nameraval včeraj prenočiti, če si ne bi premislil hoditi.

Še dobro.

Razen alberga in nekaj hiš in cerkve, nisem našel ničesar. Ne trgovine, ne bara. Se pravi, da bi včeraj lahko samo spal. Prehrambene zaloge so mi pošle zaradi sobote in nedelje, ker je vse zaprto.

Zatem sem potreboval še nadaljnjih deset kilometrov, da sem po hrastovem gozdu, mimo še nekaj zapuščenih vasic prišel v Asturianos. Še vedno je bilo hladno, da je kaj. Jaz brez volje do hoje, kaj do hoje … brez volje do vsega. Teh neskončnih dvajset kilometrov je bilo dolgih kot … kot …

Danes bo manj pokrajine

V Asturianosu pa je le bilo življenje. Odprt bar El Carmen in en pajzl, ki je prodajal vse kar vaščani potrebujejo, nujno za preživetje. Če želim še naprej potrebujem poživila, doping, se pravi.

V baru dobim kavo in neko jed, ki pa ne vem kaj je bilo, bilo pa je dobro, kot vsakokrat ko sem kupoval neznane stvari.

pot ki pelje v hrastov gozd

Ko sem pil kavo in jedel ono stvar, sem med požirki in grižljaji delal svoj dopinški zvarek. Ona Carmen, ki najbrž ni bila Carmen za šankom v baru El Carmen, me je skrivaj gledala in zavijala z očmi. Pa kaj baba radovedna, glej in uči se, da boš kaj vedela.

Sej bom napisal recept. Evo ga.

pot … polna izzivov … klasičen pogled

Vzamete en del Coca cole, dodate en del vina (tinto ni obvezen), en del vode in eno čokolado. Čokolado je potrebno raztopiti v tej mešanici. Najbolje jo je naribati, a ker nimam nobenega ustreznega pripomočka s sabo, sem jo strgal z nožem. Tukaj je najbolj strmela. Carmen, ki najbrž ni Carmen, nmreč.

A kake so količine onih treh tekočih delov? Vam povem tako kot je svoj čas govoril kuharski mojster Ivačić. Vsakega dela ne smete dati ne preveč in ne premalo, ravno prav in po okusu.

pot … polna izzivov … ‘tičja perspektiva …

Zadeva je, ko je, precej lepljiva in nagravžna na pogled, okus pa tudi. Zato pa pomaga.

Tako kot zdravila, bolj kot so nagravžna, bolj kot so grenka, bolj kot so kajvemkaj, bolj pomagajo.

Zamašek pa mora biti tesno zaprt.
Oni dan, ko je sijalo malo manj kot peklensko sonce, sem med hojo moral nujno konzumirati dozo (ustrezno – ne preveč in ne premalo) tega poživila.
Tu na caminu se nahrbtnik ne daje dol. Z desno roko (če si desničar) sežeš nazaj, potegneš steklenico, potem ga malo cuzneš, in z ustrezno roko z obratno potezo porineš steklenico nazaj. V kolikor si pred tem zamašek šlampasto zaprl, ti potem zadeva kaplja najprej na desno ritnico (če si desničar), potem pa polzijo kapljice po desnem stegnu in naprej navzdol.

Neprecenljiv občutek.

Če je na levi strani enako, še nisem preizkusil.

pot … tako pa je brez dodatnih izzivov

Ko sem bil prvič v Amsterdamu, sem tam zasledil tisti znamenit slogan: ‘Don’t drink and drive, just smoke and fly’, sem iz tega hotel narediti kaj koristnega v zvezi z hojo. Tisti prvi del do vejice me je mikalo prilagoditi na hojo.
Ampak o tem takrat, ko bo čas za to.
Zaenkrat zgornji recept.

bila je lepa … tudi sedaj je lepa

Potem pa sem krenil iz, … kje sem že bil … aha … iz Asturianosu, ter pustil tisto Carmen, ki najbrž ni bila Carmen, z odprtimi usti in velikimi očmi … gotovo bo imela kaj povedati svojim vnukom.

Ponovno sem zakorakal v hrastov gozd, moker kolovoz, 1100 m visoko, skoraj utonil v močvirju, vendar zeblo me ni. Prvih nekaj močvirij sem se pazil kje sem stopal, a sem bil vseeno moker in blaten, potem pa bilo še meni vseeno.

Hospitalero v Puebli de Sanabria je tudi dobil velike oči, ko me je videl.
Pa kaj? Še nisi videl usranega Štajerca. Zdaj ga.

Sonce je sijalo in sedaj smo že vsi čisti in suhi.
Preden grem spat moram pripraviti poživilo za jutri.
Imam še nekaj pacientov okoli sebe, ki ne vedo kaj jih čaka.