Camino 2016 – Camino Mozárabe Sanabrés
Dan #33: O Castro Dozón – Silleda

Počasi bo zmanjkalo dni.
Preostaja mi še dobrih štirideset kilometrov, ki jih bom razdelil dva dni
Čisto iz praktičnih razlogov, ne kaj posebnega. Bivanje tu na podeželju v albergu je ceneje kot pa v samem Santiagu.

Najprej sem ta višek dneva nameraval porabiti za avtobusni izlet v Muxio, ampak si tega ne znam predstavljati. Še nikoli se nisem tja odpotoval na ta k način. Z avtobusom. Muxia si zasluži peš prihod. Nazaj pa kakor nanese.
Vse se mi dozdeva, da bom letos še enkrat tukaj.

Jutro ni bilo obetavno …

Malo prej sem se razšel z Josefom.
V Ourenseju sva se izgubila pri iskanju prenočišč. On je iskal hotel ali soliden hostel, jaz sem bil zadovoljen z hladno vodo, brez ogrevanja po deževnem dnevu, z albergom sv. Frančiška ob pokopališču.
Po dveh dneh sva znova skupaj .
Nekoliko sva obudila spomine, za delanje načrtov vnaprej pa nama je ostalo le malo materiala. Jutri se dobiva na zajtrku, potem pa vsak posvoje.
On bo jutri končal pot in potem domov v Avstrijo, jaz bom pa krenil bolj na izi do zadnjega prenočišča ob poti.

Vam misli kam uhajajo … meni uhajajo

Danes je bil lep dan.
Ne tisto z pekočim soncem, ampak nekaj vmes med soncem in dežjem. Za hojo zelo idealno.
Teren je sedaj zelo spremenjen. Veliko vasic ob poti, ki ti ponujajo to in ono, pohodnikov/romarjev kolikor želiš, industrije … skratka svet se je povsem spremenil glede na prve tri četrtine poti.

Barve nekoliko po mojih željah

Fotografije? Ah … teren nekako ni po mojem okusu. Kaj mi diši, lahko pogledate nazaj in osvežite spomin. Mora biti že kaj posebnega, da se mi ljubi odločiti …

Danes sem hodil skupaj s skupino desetih Američanov. Čas sem si krajšal tako,da sem prisluškoval pogovorom. Potujejo od Ourenseja do Santiaga, zatem jih pa vodička pelje še na ogled Madrida in ogled bikoborb.
Spimo skupaj v istem hostlu in jutri bom ponovno lahko vlekel na ušesa …