Camino 2016 – Camino Mozárabe Sanabrés
Dan #34: Silleda – Outeiro (A Vedra)

Zjutraj sva se z Josefon zgrešila.
Buen camino, Josef v nadalnjem življenju.

Iz Sillede krenem pozno. Nekoliko sem omahoval z začetkom hoje. Prej ko bom prišel do konca, prej bo treba domov. Ven iz tega življenja.

Iz mesteca sem krenil sam. Tista moja ameriška družba je šele počasi lezla iz svojih sob, zato sem jih moral zapustiti.

Evkaliptov gozd

Kakšnih deset centimetrov daleč na zemljevidu, ali kakšni dve uri kasneje, sem se ustavil v vasici Bandeira, zasedel prostor na soncu in naročil jutranjo kavo. Vzel sem si čas in jo tako dolgo srkal, da so mimo prikolovratili Američani. Dva manjkata. Zvem da sta šla s taksijem. Zdaj smo že na ‘ti’. Škoda, da bo zmanjkalo dni za druženje. Morda pa bi zmanjkalo njih, če bi s takim dnevnim trendom zmanjševalo njihovo število.

… dve ameriški frendici …

Zatem smo hodili skupaj skozi vasice, med brajdami z vinsko trto, najprej skozi hrastov in nato že skozi evkaliptov gozd. Nekaj dni nazaj je deževalo in sedaj se evkaliptovo drevje suši in oddaja izvrsten vonj. Vmes pa ravno prav toplo sonce z brez ali minimalnimi oblački na nebu.

nekoliko vonja po Štajerski

‘Načrtovalci’ poti so za zaključek poti pripravili konkreten spust v dolino do rečice in takoj nato enako konkreten vzpon nekoliko višje od drugega brega. Zdaj bo pot do konca le še nekoliko gor in nekoliko dol.

… še evkaliptov gozd … žal ni vonja

Tako me jutri čaka šestnajst kilometrski sprehod do katedrale v Santiagu de Compostela. Če sem, če bom prav načrtoval, bi moral biti točno ob poldne na cilju. 🙂

… še evkaliptov gozd … žal še vedno ni vonja

… hmmmm …

.. še ena frendica … hudo žuljava

Jakobov vodnjak pred današnjim ciljem

Potem pa se moram pripraviti na potovanje v vaš svet in naprej poiskati ‘gvant za k maši’, da bom za med vas. To pomeni, odložiti moje enomesečno mučilo (nahrbtnik = mochila po špansko), ki sem ga prenašal vsak dan in v njemu poiskati najmanj zmahane cunje. Nekako tako kot pravi Kris Kristofferson v svojem komadu ‘Sunday morning coming down’:

‘Then I fumbled through my closet for my clothes
and found my cleanest dirty shirt
and I washed my face, combed my hair
and stumbled down the stairs to meet the day’

Samo da je on imel nekoliko drugačne razloge.

Evo ga:

Čestitk še nikar ne pošiljate.
Saj veste; najprej je potrebno skočiti in potem reči: HOP.

Tam v enem komentarju mi ena lisic(čk)a očita, da sem izredno malo preklinjal. Mimo moje navade. Bom tukaj odgovoril, da ne bo preveč intimno.

Preklinjal sem že, vendar morda niste slišali.
In kaj je v tem tako slabega?
Mislim, da sem nekoč že pisal na teh straneh.

John G. Parkin pravi v knjigi, ki ima zelo zanimiv naslov, takole:
“Kadar rečemo Kurc gleda stvarem, ki nas zelo grizejo, gre v resnici za duhovno dejanje. Kurc gleda je popoln zahodnjaški izraz za vzhodnjaške duhovne ideje o sprostitvi, predaji in sproščanju krčevitih oprijemov.
Ko rečete Kurc gleda čemurkoli, se premaknete od napetosti in navezanosti k olajšanju in svobodi. Vse filozofije, vse vere, vse duhovne prakse obljubljajo isto: svobodo”