Camino 2016 – Camino Mozárabe Sanabrés
Dan #35: Outeiro (A Vedra) – Santiago de Compostela

Zadnji večer se je nekoliko zavlekel.
Alberge je bil pol duš, ki so čakale na jutrišnji zadnji sprehod.
Ali je potrebno pisati kak večer je bil?

… jutranji sprehod …

Jutro je sončno, ravno pravšnje za tak dan.
Prva polovica poti teče skozi dišeč evkaliptov gozd, ptički pojejo, ko se z ameriškimi frendi prehitevamo. Ne zato, kdo bo prej pred katedralo, ampak kdo bo zadnji.

Strezni nas zadnji mestni asfaltni del, ko prično padati prve besede slovesa.
Srečno.

… cilj …

… zmagovalci imajo na vsaki strain eno, toda tukaj je preveč zmagovalcev … frendica Kassie, katere ime se na hitro sliši kot Kathy … ime moje najljubše punce

in še po gasilsko z Američani

Pred katedralo me pričaka Josef, ki je včeraj hodil preko 40 km, ker ni mogel prestaviti konca poti za en dan.
Po moško se vsedeva in popijeva ravno pravo število cervexe.
Poslavljala se bova zvečer.

**********

Dajte mi čas kakšen, da zberem vse misli, vse dogodke, ki so se zvrstili v zadnjem mesecu …
… potem pride še zadnji prispevek v sklopu te poti od Seville do Santiaga de Compostela.

**********

Na koncu zadnjega dne, se želim zahvaliti vsem, ki ste spremljali ta blog, pisali prispevke, pošiljali elektronsko pošto, klicali po Skypu, po Viberju … milion načinov ste našli.

Brez vas bi neprijetni trenutki (da, tudi ti so se našli) trajali dalj časa, prijetni manj časa.

Tukaj ne smem mimo treh ‘frendic’ (gospe, dame … še vedno ne vem kako jih naj naslovim, da bo najbolj prav), ki so v zakulisju celotne zgodbe delovale s polno močjo, vlivale moč, pogum, energijo … če je bilo hudo … in tudi ko je bilo lepo.

Tilly, duša iz mladosti, ki je znala preganjati črne misli, ki je točno vedela kdaj prihajajo … Obljubim, to jesen bo pisanje izšlo.

Mateja, poznavalka duše caminov, kakšen užitek je bil prebrati dobro misel, ko so tvoje misli uhajale kdo ve kam, ko si bil kdove kje.
Mateja jutri odhaja od doma, pojutrišnjem pa prične hoditi po Caminu del Norte.
Buen Camino peregrino y Ultreia!

Lidija, ki me je znala prizemljiti z malo teksta in malo besed, znala oddati pozitivno energijo, takrat ko sem letel ali lebdel … že kje.

Mislim, da sem tokrat spoznal pomen poti in stvari, ki sem se jih moral naučiti na dosedanjih dolgih poteh in Caminih.

Nobenega smisla nima razlagati občutkov in doživetij na poti, saj jih ni mogoče razumeti, dokler ne greš na pot z razlogom in le tega tudi izpolniš.
To lahko potrdi vsakdo, ki je prehodil pot s kakšnim drugim razlogom kot le dobiti potrdilo na koncu poti..

So poti, ki zavajajo …
so poti, ki osvobajajo …
poti, ki vodijo v nova spoznanja in širna obzorja …
Prepusti se jim,
In jim sledi,
Kajti le ta pota te pripeljejo na cilj, ki je vreden opravljene poti in truda, ki je bilo vloženo v potovanje za napredovanje …

Srečno pot, popotnik na tej poti.