2016 – Camino de San Salvador
Dan #04: Bendueños – Mieres

Včeraj je večerja minila ekspresno.
Bolj se je odmikal čas od prihoda, bolj smo se trdo premikali.
Še vino po večerji ni bilo takšno kot bi moralo biti.

Tema pri večerji je bilo odpiranje telesa ob nepravem trenutku, kot smo strokovno poimenovali to dejanje. Po domače se temu reče prdenje. Fernando je namreč, kadarkoli ga je prijelo, ali podnevi, ali ponoči, ali v lokalu … skratka kdajkoli, to napravil jasno, predvsem pa glasno. Punca tega ni razumela, ker se to napravi drugače in da njegovo početje ni ravno naravno, čeprav je Fernando zagovarjal tezo naravnosti, ker je to dejanje dano od matere narave.
Rezultat vsega pa je bil, da je izbrala posteljo, ki je bila najdlje od njega. Jaz sem ji sicer ponudil dvojne čepke za ušesa, ki se lahko uporabijo tudi za nos. V trenutku so me njene oči prestrelile.

Zjutraj nas je čakal spust v kraj Campomanes in to je vse kar smo imeli danes za napraviti. Zatem je sledil ravninski del po asfaltu in ob asfaltu vse do večera.

Dolg čas nam ni bilo, vsaj moškemu delu. Taimi je ob poti, ko smo se spuščali v dolino, zdaj že objemala krave in ovce (tiste, ki so se pustile). Da o mukanju in meketanju sploh ne govorim.

Ah, ja. In do potankosti smo obdelali odpiranje telesa.

Celo pot smo se bolj vlekli, ker so današnji alberge odpirali šele po peti uri popoldan. Posedali po klopcah ob poti. Ona dva sta prepevala in plesala, jaz sem pa moral igrati. Španci pa so vse to začudeno gledali. Če kdo ni, ga je Taimi prepričala, da je.

Malo prej smo prišli iz mesta.

V javni pralnici smo si oprali umazane cunje zadnjih dni.
Medtem, ko smo čakali na pranje in sušenje, smo se zabavali s pitjem ‘sidre’, jabolčnika, ki značilen za ta del Asturije. Imajo poseben sistem natakanja te tekočine v kozarce.
‘Viva Asturia!’, je ob tem odmevalo.

Cunje so se oprale in posušile.
Na vrsti je bila večerja slovesa.

Jutri bomo končali ta camino v mestu Oviedo.
Jaz od tam odhajam na Camino Primitivo, prav tako Fernando, ki bo začetni dve etapi preskočil, Taimi pa k fantu v Bilbao in zatem oktobra k domačim na Kubo.

Ah, o poti ničesar ? Bodo fotografije govorile.
Jutri bom imel dovolj časa v Oviedu in bom poskusil takrat naložiti vse zaostale fotografije.

Objektivni razlogi 🙂

… zajtrk

… adijo ljubi domek

Ta ni hotel plesati …