2017 – Camino del Norte
Dan #10: Islares – Laredo

Celo noč je zunaj divjal vihar in hotel najin šotor prestaviti v razburkano morje.

Tako je šumelo, da sem zaspal šele precej preko polnoči.
Kako je sladko spati zjutraj, ko je treba vstati.
Že tako je tukaj vse čudno, ko sonce sije še precej časa po deseti uri zvečer, se nekoliko leseno obrneš in … hop … je že nov dan.

Včeraj sva na koncu dneva prihodila nekaj preko sedem kilometrov viška in sva si malo podaljšala jutranje poležavanje.

V albergih to ne gre.
Eni pozabijo utišati telefone in potem njihove budilke cingljajo že pred peto uro. Potem se najde kdo, ki želi oditi prej in v tišini pakira svoje stvari. Seveda, šumečih plastičnih vrečk nihče ne sliši in vsi se delamo, kot da jih ne slišimo, oni pa tudi, da vse počno v tišini.

… najih današnji apartma …

No, danes tega ni bilo in je bilo prijetno nekoliko vleči.

Sonce in dež sta se odločala kdo bo danes gospodar in sonce je prevladalo.
Cel dan temperatura okoli 23 stopinj.
Vse idealno za hojo.

Na poti sva imela nekaj hribčkov, ki niso bili nič posebnega. Vsi klanci in klančki po Bilbao niso omembe vredni. Vsakomur, ki se odloča prehoditi to pot, priporočava da se je lotijo kar iz Iruna in ne iz mesta Bilbao, kar jih velika večina počenja. Ko pregrizeš tistih pet ni po baskijskih hribih, ti je vse bolj komot.

Danes sva malo goljufala, ko sva hodila po bližnjicah. Pot se da za kakih pet kilometrov skrajšati, vendar je za to potrebno hoditi po ‘careteri’, asfaltni cesti, ki pa ni imela kdo ve kak promet.
Še več jih je prišlo na isto idejo in smo se izmenjevali v vodstvu.

Prvi pogled na Laredo

Vhod v mestece

Današnji cilj je bil Laredo.
Turistični kraj z ogromno peščeno plažo. Ona La Concha iz San Sebastiana se lahko skrije pred njo.

Popoldan sva pohajkovala po njej. Ni še bilo veliko kopalcev, ker še ni sezone, a tudi veter je danes pihljal bolj kot to želijo kopalci. Tudi tisti najbolj vztrajni.

Midva jo bova zjutraj morala prehoditi v celoti. To je nekaj preko pet kilometrov. Nato s čolnom preko zaliva in nato znova na klasičen način … ‘zu fuss’.

Spodaj so znova fotografije, ki si jih morate sami komentirati, vsaj večino …

Med današnjo potjo mi je kar naprej prihajala na misel tista narodna country pesmica o Laredu …
Tako nekako gre slovenski prevod:

‘Ko jezdil sem oni dan skozi Laredo,
ležal je v jarku, tam v rjuho zavit,
ob njem klečala je deklica mlada,
v življenje ne more ga več prebudit.’
itd … itd …

… tako je nekdo pred 2000 leti stopil v vodo in začel hoditi po njej …

… M … v elementu …