Na konec sveta – Parodos

Ne gre tako komot kot mogoèe kdo misli.
Tudi jaz …

Evo pa po korakih.

Prevoz s kombijem, avionom, pa zopet z avionom in na koncu z vlakom je bilo planirano v nulo.
No z vlakom ne èisto.
V Benetkah so mi težili, da morajo biti pohodne palice v celoti v narbtniku. Še dobro da se ne ukvarjam z nordijsko hojo, ker s palicami iz celega to ne bi šlo. Potem pa cel nahrbtnik v polivinilasto vreèo, pa posebna varovalka …
Kar stisnilo me je, ker bo v Parizu šlo za minute.
Na letališèu CDG se je izkazalo, da mi prav prišlo ukvarjane z orientacijo v mladost. Vse sem našel od prve, pa tudi osebje je bilo bolj dvobodno glede palic.

Pristanek letala na letališèu v Biarritzu, sredi njiv se je zgodil z dvajset minutno zamudo. Evo ga, prvi problemi.
Težko bo ujeti vlak.
Avtobus je seveda ‘few minutes ago’ odpeljal. Kmalu pride nova linija 14, bejba za volanom,  ki pravi da gre za ‘gare’. Kake gare, jaz hoèem železniško postajo. OK, konèno razumem, da je to postaja. Ona pa da se mi mudi, tudi. Potem pa je vozila okoli Bayonna in mi razkazala cel Bayoon. Oni avtobus, ki gre za njo, gre direkt na ‘gare’ – tudi 14. Da skrajšam, vlaka nisem dobil.
Morda bolje tako, kajti na železniški postaji ni veè osebja, karto moraš kupiti na avtomatu. Èe namerava kdaj kdo potovati  tja, naj pove. Bom organiziral teèaj nakupa karte na avtomatu v enaindvajsetih korakih. Tako, èe bi prišel pravi èas, bi ga zamudil ali pa šel brez karte.

Na zadnjem današnjem vlaku nas je kakih 10. Vsi z rukzaki, razen enega. In ravno ta pride do mojega sedeža in vpraša èe je pri meni fraj. Je8at ga, cel vlak je prazen, on pa k meni. Kako mu naj reèem naj se obrne naokoli in pogleda praznino.
Seveda se vsede poleg. Potem pa se izkaže da ima ta gospod 81 let, da je Bask, sicer francoski Bask, ampak vseeno Bask. Pozna Slovenijo, mi poleg ostalega v èasu ene ure vožnje, zdeklamira prvo kitico naše himne (nekoè pred precej leti mi je en Turk tekoèe prebral Zdravljico s starega ‘Prešerna’,  ampak ta ga šije), malo pojoèe, ampak …  Sporazumela sva se, da je bil pred leti menda na Gorenjskem.
Zagrizen Bask. Zanj ne obstaja Saint-Jean-Pied-de-Port kamor se peljava, ampak Donibane Garazi.
Na zadnji postaji Donibane Garaze se razideva kot stara kamerada.

Vseh tistih 10-1 nas plane po ulici navzgor, da ob 11. zveèer najdemo spanje.
Kar naenkrat se porazgubimo in ostanem sam. Ko potem po nekem nakluèju najdem v ozki ulici prenoèišèe, sta tamže dva tipa iz vlaka.

Evo toliko…