Na konec sveta – Epeisodia # 3 … 13

Majda je prav ugotovila.
Kaj hitro me je minila volja za zabavo drugih.

Ko zjutraj odideš na pot, ko je še tema ter hladno in da tako nekoliko okoli prineseš popoldašnjo vročino, ti sicer na koncu ostane precej časa. Nekaterim ‘tasitnim’ sem poslal preko telefona.

Tam …
…donde se cruza el camino del vieto con el d las estrelas …
…kje se pot vetra sreča s potjo zvezd …
… mi ne dopušča, da bi se vam klub obljubam posvetil na blogu.

Morda samo to, da gre vse po planu in da ne gre nič po planu, skratka tako kot je bilo namenjeno …

Danes sem prihodil v Burgus, malenkost več kot tretjino poti.

Vse se je ustalilo.
Navadil sem se okolice. Ko je najtežje skloniš glavo in prestavljaš nogo pred nogo, kdaj pa kdaj skrivoma pogledaš naprej ali je tista točka na horizontu, ki si si jo pred ne vem koliko časa postavil za orientacijski cilj kaj bliže. Pa ni. Enako oddaljena je. Ali sem se mogoče zmotil? Obrnem se nazaj. Slika je enaka. Kaj je narobe? Saj je enak pogled kot prej naprej. Nikjer ni začetka in nikjer ni konca. Niti tega ne vem ali ta trenutek danes, včeraj ali jutri. Niti ne rabiš fotografirati, saj sem enako fotografijo naredil že včeraj ali bom jutri. Kdo ve?

Ko popoldan motorju vendarle zmanjka energije,ko se zaustavi pri prenočišču pa je tako kot pravi Majda. Ko spravim samega sebe v red, ko opereš majico, nogavice, gate in morda še kaj, mi niti na misel ne pride da bi koga zabaval. Bom jutri nadoknadil zamujeno. Dnevi pa tečejo.

In še enkrat,kot pravi Majda, vsakdo ki je zmagal ali ki bo nekoč zmagal mora vedeti, da sladkost zmage ni samo rezultat njega, njegovih sposobnosti, marsikaj mu je bilo dovoljeno, še več pa podarjeno.
Od koga ?
Ni važno, vsakdo od nekoga …

Kako moje počutje?

Tretji dan sem moral počakati v Villavi, v rojstni vasi Miguela Induraina,  po 15-tih kilometrih zaradi vnetja med nogami, dobil sem mazilo za dojenčke in od takrat je vse v redu kar se tega tiče. Lahko da je tudi Miguel kupoval tukaj svoje pripomočke ko pa je pet krat zmagal na Touru.

Žulja še nisem pridelal nobenega (upam da črni duhovi  tega ne slišijo), izgleda da preventiva deluje.
Le od Logronja dalje imam težave z desnim nartom, da je prava muka hoditi drugo in tretjo uro na začetku, potem pa nekoliko izginejo, morda zaradi nakopičenih novih težav. Bom jutri dopoldan v lekarnah tukaj v Burgusu poskusil najti kaj.

Načelno se držim priporočenih etap. Hitro sem opustil misel kako bom hodil vsak dan preko 30 km in kaj temu podobnega. Če se sam ne spomniš, te pot spomni na to, da nisi več star 30, 40 let, ampak krepko več. Moj domet  je 25 km, le izjemoma  okoli 30. Želje in niti volja niso dovolj.

Ljudje?
Vsak drugi, tretji  srečam stare znance: očeta in sina iz Šampanje v Franciji, očeta z dvojčkoma iz Nemčije, glasbenico iz Nizozemske, dva Avstralca in še nekaj s katerimi se poznamo tako ‘na oči’.

Zvečer se kaka reče, potem ko opraviš svoje reči, popije kakšno vino tinto, poveš toin ono in potem zmanjka časa ta takšno tipkanje. No pa tudi volje ni.

Če se kdo spomni nadaljevanke izpred trideset let – Fawlty Towers (avtor John Cleese iz Monthy Pytona) – mu moram povedati, da mi (nam) je prav takšen Manuel kot iz nadaljevanke  pripravil ‘paeljo’ po maminem receptu. In seveda vse ostalo kar sledi k večerji. Božansko dobro. To je bilo v Villatuerti.

V Villamayor de Monjardinu albergue (prenočišče za pohodnike) vodi neka nizozemska verska skupina. Po kdo ve kaki anketi je ‘šef’ ugotovil, da je na večerji prisotnih 12 različnih veroizpovedi in se je ustrezno temu vsakemu posveti. Zanimivo, kako lahko El Camino vpliva na strpnost.

Najljubše mije bilo pa v Ventosi, albergue San Saturnino. Ko stopiš v albergue te pričaka glasba in tudi zjutraj te budi. Taka – taprava. Tu sem srečal že omenjena  Nizozemko in Avstralca. ‘Šefica’ albergua, ki je tudi glasbenica je preskrbela violino in kitaro. In odigrali smo kopletno temo iz filma Patt Garret & Billy the Kid. Glasba je od Boba Dylana. Ah da, moja malenkost se je preizkusila z ustnimi harmonikami, ki njih seveda imam s sabo. Špance pa je najbolj zadela (celo solze so tekle), tudi filmska tema iz mehiškega filma Mama Huanita (star 100 let).  Potem pa je bilo treba iti spat.

Evo toliko.

Je tudi zmanjkalo vina. Tokrat ‘Baron de Ley’ iz Rioje, letnik 2002.

Slike bodo, če mijih uspe spraviti gor.

Slišimo se, če ne prej, upam da iz Leona …