Na konec sveta – Epeisodia # 14 … 20
No, pa sem si spet vzel cas za vas.
Vceraj sem prisel v Leon, danes pa ga ze zapustil. Med tem mo se nismo brali sem dobil notri tudi tisti izgubljeni dan, ki sem ga ‘prigaral’ na zacetku.
Se pa vceraj tudi postavljal rekorde – 39 km in se kakih 5 km po Leonu ko smo iskali prenocisce.
Ta melodija in besedilo mi je bilo v veliko pomoc.
Pot od Burgosa do Leona, ki jo mnogi raje prevozijo z avtobusom je bozanska. 200 km ene same ravnine. Za znoret. Za znoret, ampak bilo je fino resnicno fino, najlepse do sedaj. Nekateri ste dobili fotko ali dve (tisti ki ste pustiñi taprave maile na blogu). Posiljal sem preko telefona. Drugace ne gre, ker bi moral za posiljanje na blog zmanjsati velikost fotografij. Photoshop pa sem pustil doma.
Mi pa je uspelo posodobiti tudi googlov zemljevid. Evo, tukaj je:
http://www.anunnaki.si/nibiru/Anu/?page_id=227
Pa nazaj na 200 km neskoncne spanske Mesete.
Za neuke. Tako se imenuje ta neskoncna ravnina. Naj vam bo v tolazbo, tudi jaz sem bil na zacetku neuk – ko sem bil se doma.
Za svoje potrebe so rimljani od Astorge preko Corrion de los Condes do Bordeauxa v Franciji preko te mesete zgradili cesto. To je sicer OK. Je pa rimski konstruktor kar z ravnilom potegnil crto na, hmmm … zemljevidu in potem so po tej crti naredili cesto. Neskoncno kilometrov in to je tezava, ki se je veliko izogiba pri hoji.
Tu pa pomaga modrost, ki sem jo nekje pobral in sem si jo med vsem mogocim razmisljanjem ob hoji po tej ravnini kar naprej ponavljal.
Mogoce se pride komu od vas prav. Tako neko gre …
Problem postane velik, ce ga upostevamo, postane tezak, ce ga ocenjujemo, postane velikanski, ce ga obkrozimo z mislimi, postane neizmeren, ce ga vzamemo tragicno.
Postane pa problem majhen, ce se mu nasmehnemo, postane lahek ce ga podcenjujemo, postane neznaten, ce se zavestno ne zmenimo zanj, in izgine, ce se z njim sprijaznimo.
Ko sem odsel danes iz Leona, je popkrajina ponovno malo pozelenela. Tu in tam kaksno drevo in menda jih bo v naslednjih dneh nekoliko vec. Blizje bom Galiciji bolj bo zeleno. Menda.
Evo …
Slik spet ne bo tukaj. Morda na mail. Bodo pa ko bom doma.
Mejte se …
Aha.
Vesel sem vseh vasih sporocil, tako na blogu, kot tistih, ki jih posiljate na mail. Lepo je brati slovensko besedo.
Do sedaj nisem zasledil se nobenega iz Slovenije.
Se 301 km 🙂
8 komentarjev
Stane
19.08.2013Milan,
301 je pa res malenkost, to boš prehodil za šalo. Sploh če bo ob poti kaj več zelenja. Jaz grem jutri v Kobarid in tiste konce, pa bom ob ogledovanju slapov mislil nate.
Kar korajžno naprej.
Majda&Star
19.08.2013milan HVALA ti!
objem in rep-kanje :)!
Bojan
20.08.2013Resnicno z veseljem prebiramo tvojo izpoved, misli in muke, ki jih prezivljas. Ce te morda zanima -dedi se vedno nisem. V sluzbi te caka 70 € nagrade ( mater bos bogat ) . Zato si brez slabe vesti privosci kaksen kozarcek rdecega vec.
Vidim, da si stvar vzel zelo zares, zato se bom moral posteno potruditi in najti najcenejso verzijo Guinessa .Upam, da mi bos prinesel tisto, kar sva se pogovarjala.
Naj te na zadnjem delu poti spremljajo lepe misli na Slovenijo in dom.
Pozdrav
D.K.
21.08.2013Pozdravljen,
Sedaj smo se že kar nekako postrojili nazaj v službo in se večkrat pogovarjamo o tebi in o tem kako ti gre.
Upam. da si sedaj najtežje že premagal in da se kmalu vidimo.
Držimo pesti.
Lep pozdrav iz pisarne prodaje, kjer nas danes prav nesramno napadajo ose.
Anunnaki
21.08.2013Se zahvaljujem za želje.
Jutri zjutraj bom odložil šentjurski kamen na Cruz de Fero. Mogoče mi bo že prej kaj oproščeno in da za zadnjih 9 dni do Santiaga ne bo ostalo najtezje.
To za jutri moram malo pojasniti.
Se pravi, če to berete danes ko to tipkam,bom kamen odložil jutri. Če pa to berete jutri, pomeni da sem ga danes že odložil. Jutri je dan ki sledi današnjemu, se pravi ko greste danes zvečer spat in zjutraj vstanete.
če pa kdo ne bo šel spat se pojem ‘jutri’ zna malo zakomplicirati. Potem pa gre zadeva takole…
Eh, pojdite raje vsi spat…
V vsakem primeru pa ostane 9 dni.
Radovan
23.08.2013Oj,
zdaj pa bi ti morali narediti špalir ob poti – samo malo daleč je. Če pa boš zaprl oči nas boš “videl” ob poti ko ti ploskamo.
Dober korak 🙂
radovan
dvojni kmet
24.08.2013Ej milan, pa maš pokoro vsak dan posebej 🙂
Še malo, pa bodo (po dolgem času) spet vidne tvoje
trebušne mišice.
Č.M.
24.08.2013Zdravo!
Še malo pa bo konec trplenja.
Bolj ko greš proti koncu kitrejše so noge,
zato pazi,da ne boš šel peš nazaj.
Le pojdi na vlak!
L.P.