Na konec sveta – Epeisodia # 21 … 26

Evo me ponovno.
Šest dni mine takoj.
Danes je nedelja, so me spomnili. Kar nekako izgubiš občutek za dneve. Ko vidiš, da trgovine ne delajo tako kot običajno šele reagiraš.

Sem prvi dan aktivno v Galiciji. V Galicijo sem sicer vstopil včeraj in v prvi vasi, O Cebreiro, tudi prespal. Ampak gremo po vrsti.

Nazadnje sam se vam javil iz vasice Villar de Mazarife, po prvi etapi iz Leona.
Zaključni deli Mezete, ampak kakšni. 20 km ravne ceste kot ravnilo in to po asfaltu. No da ne lažem, po kakih dveh urah je cesta zavila za cca 15 stopinj v desno, potempa spet ravna črta. Na koncu pa je bil most z dvajsetimi loki v Hospital de Orbigo. Tako sem si ga želel videti, ko pa sem bil na njemu sem se komajda privlekel čezenj. Za zaključek dneva pa je bila še štiriurna asfaltna etapa do Astorge.
Tu pa žur.
Imeli so en praznik, nisem ugotovil kateri. Ampak vseeno kateri, samo da je žur. Nekako sem dal na stran osem ur asfalta. Ko sem uredil formalnosti v prenočišču sem takoj zavil v mesto. Na glavnem trgu, Plaza Mayor, so ravnokar postavljali mize s šahovnicami za odprti ulični šahovski turnir. Seveda sem se prijavil, hitropotezno, 5 minut po duši. Na koncu sem bil četrti in dobil milostno nagrado v stilu Astorge, dve do tri kile čokolade, ki sem jopotem razdelil med tri bejbe ki so bile poleg mene v isti sobi. Še dobro da nisem bil boljši 😉 , oni trije do dobili cele žakle dobrot.
Ah, ja. Sem pozabil povedati. Astorga je mesto čokolade – čokolade na milijon načinov. Španska Milka recimo.
Vmes pa se je dogajalo še vse sorte. Še koncert na glavnem trgu od rocka do kaj vem kaj … ampak veliko tega sem moral izpustiti, ker samostanska vrata, tam sem namreč spal, zaklepajo z velikim ključem točno ob dogovorjeni uri. Tako kot nebeška vrata.

Naslednji dan je bilo iti. Na ustaljen način. Peš.
Cilj je bil Cruz de Ferro. Železni križ po naše. To je prostor, kjer vsi romarji ali pohodniki odlagajo kamen, ki soga prinesli od doma. Po moje je to bil do sedaj najpreprostejša točka na poti in hkrati najbolj nepozabna.
Obred odlaganja kamna iz domačega kraja mnogim pomeni olajšanje duše in prošnja da se ob zadnji sodbi njegovih dejanj, to dejanje pomaga prevesiti tehtnico na stran njegovih dobrih del.
Ker pa je bila zadnjo noč polna luna, sem počakal v prenočišču pred križem. V Foncebadonu. Kako pametna odločitev. Najboljša hrana in vzdušje do sedaj. Reiki, yoga, budistične meditacije, ni da ni …
Bom več pisal ko bom doma.
Pri križu sem bil drugi dan precej pred jutrom, ob polni luni in še kar nekaj tipov z mano. Nekateri ste dobili sliki za vzorec, drugi pa ko bom … saj veste kdaj.
Do delnega olajšanja duše je sicer prišlo, do olajšanja nahrbtnika pa ne, čeprav je manjkal kamen iz Šentjurja.
Zvečer pa sem bil ponovno žalosten v Ponferradi. Zadnje večje mesto pred Santiagom, ki je imelo ponovno ogromno asfalta in posledično boleče noge.

Iz Ponferade sem se premaknil med vinogradi do Villaranca del Bierzo. V vasi Cacabelos,kije vmes so imeli prvo predčasno trgatev. Morala bi biti sicer zadnji teden avgusta. Ampak je letos menda vse podivjalo. Tu sem poizkusil vinoz medom. Hoho … To pa to. Na vratih zakristije v cerkvi imajo Jezuščka, ki igra karte … zakaj le … iz preventivnih razlogov sem šel raje v Villafranco.

Nekoč so ta kraj imenovali tudi ‘mala Compostela’. Tu so namreč onemogli in bolani, ki niso mogli nadaljevati poti preko prelaza Cebreiro, prejeli enake odpustke kot v Santiagu.
Jaz jih nisem dobil,ker menda nimam dovolj pogojev. Torej naprej …

Od Villafrance na prelaz pa čudež. Pokrajina je ponovno dobila 3D obliko. In bolj kot sem bližal meji z Galicijo boljša je bila. Popoldan in danes dopoldan, ko sem prihodil do Triacastele, pa lahko rečem samo … vauuu … 3D in HD po računalniško. Čudovita nagrada za prepešačeno Meseto. Pokrajina kot naše Kozjansko, samo višina malo višja. Kmetije tu, kmetije tam in kravjeki na poti tudi, kar na vseh kilometrih do sedaj ni bilo. Da ne izdam vsega, bom še doma kaj napisal …

Sem pa žal naredil tudi en dodaten greh na včerajšnji hoji.
Malo za mestom Trabadelo me je prehitela skupina slovenskih kolesarjev, pa še ena in še ena. Kakih 20 jih je bilo. Zadnje sem uspel pozdraviti. Kak kilometer dalje sem jih dohitel, ko so se zbirali ob enem bifeju in prestregel ‘… mal počakmo en naš cepec hodi peš …’. Ko sem šel mimo njih sem v trenutku postal Cankar. Zatajil sem jih, tako kot je Cankar svojo mater. Upam da to ne bo prehudo breme pred nebeškimi vrati.

Do konca še imam pet dni. Z enimi Danci, s tistim muzikantom iz Avstralije, madžarskim parom, Argentincem iz Nemčije, pa še s parimi, ki se samo gledamo, se družno prestavljamo iz mesta v mesto. Čez dan se sicer vidimo tu in tam, zvečer pa če ne v istem prenočišču pa v sosednjem bifeju ali trgovini in modrujemo kako je bilo čez dan in zakaj je kdo počakal v tej vasi.
‘nice plejs, mučo bijen … ‘ ja, ja, bi rekel pizdeki. Točno vem zakaj, dobro poznam razloge. Jaz sicer rečem drugače ‘muj, muj bijen’. Upam da razumete zakaj vam pišem fonetično.

Aha. Danes sem plačal avionsko karto iz Barceleone za Trst. V Trst pridem ob osmih zvečer prvega septembra. Mislite si zakaj tole pišem.

Slike kot običajno … drugič.

Mejte se …

Danes je 136 številka, če koga zanimajo številke. Ne, ni Loto …