Na konec sveta – Epeisodia # 27 … 31

Pa še zadnji del na tem mestu …

Tokrat že tipkam v Santiagu, čeprav ne vem kako bom zadevo objavil. V samem mesti so plačljive in zastonjske WiFi povezave obupno počasne. Kjer sem pa trenutno pristal pa ne vedo za internet.

OK, pa po vrsti.

Ko sem zadnjič nadaljeval iz Triacastele sem izgubil večino sopotnikov, celo onega muzikanta Chrisa iz Avstralije, pa čeprav sva spala v istem prenočišču. Zjutraj običajno ne startaš skupaj. Tako med peto in sedmo uro zjutra odhajamo in se potem tekom dneva polovimo ali pa tudi ne. Vendar pa je ta dan poseben ker se gre preko mesta Saria, kjer začenjajo pot kratkoprograši kot smo jih poimenovali. Saria je namreč od Santiaga oddaljena cca 120 km, za opravljeno normo, da se ti prizna pot za Compostelo pa je prehojenih 100 km El Camina. Zato sem imel ves dan in potem še naslednje, same nove obraze.

Vse dni se je hodilo, kot bi hodil po našem Kozjanskem in skozi takšne vasi kot se jih spomnim iz mladosti, ko sem hodil na počitnice v Prekmurje. Poti so makadamske, ograjene z elektičnimi pastirji in kar dolgo sem potreboval, da sem ugotovil, da je to zaradi pohodnikov in ne zaradi živine.  Namreč ti novi kratkoprogaši (pa tudi kak oni drugi bi se našel) so kot kobilice. Vse kar je bilo v dosegu dolžine palice, levo in desno s poti se sklatilo. Vse od zelenih fig, jabolk in ostalega sadja, celo agave ki so jih imele gospodinje ob hišah si bile ve prepikane od pohodnih palic.

To mojo ugotovitev o elektičnem pastirju pa so potrjevale kravje ‘pogače’, ki so ležale vsepovsod po poteh in vaseh. Čiščenje ni ravno vrlina domačih kmetov in bi si lahko privoščili koga da to naredi namesto njih, sploh tam kjer so med to kravjo in ostalo navlako stali kar lepi avtomobili.

To sem moral povedati.

Vse dni pa pokrajina, kljub  zgornjim ugotovitvam, lepa … zelo, zelo lepa.

En dan sem šel skozi zanimivo mesto Portomarin. Mesto je popolnova novo, ker so staro potopili zaradi zajezitve reke. In sedaj ko je nastalo jezero plitvo, tu in tam gleda iz vode staro mesto. Preden pa so staro mesto potopili so dve mestni cerkvi razstavili in kamen po kamen prenesli na drugi prostor in ju enaki ponovno sestavili.

No potem pa me je hladen veter, ki prihaja od Atlantika tako prepihal in še hladna pijača, da sem se prehladil in zadnje dni bil jaz tisti, ki je bil ponoči z kašljanjem najbolj glasen.
Sem bil malo žalosten, ker sem bil ob vonj. Zadnja dva dni sem hodil skozi evkaliptov gozd, ki menda lepo diši. No za to sem bil prikrajšan.

Mogoče še za zanimivost. Naklučje je hotelo, da sem zadnji dan izven Santiaga prenočil v najlepšem prenočišču in najboljšo hrano. Sicer privatno in 3€ dražje od ostalih. Če bo kdo hodil kdaj za mano: 20 km pred Santiagom je vasica Santa Irene, auberge Santa Irene, šefici pa mati in hči, ki je tudi Irene ampak (še)ni ‘santa’.

In tako sem popoldan prihodil v Santiago in zaključil teh cca 800 km.

Ker sem vas prikrajšal za precej obljubljene teksta, se zavezujem, da bo ta napisan in se bo dal prebrati, če bo komu zanimiv.

Moram pa prej priti domov.
Vse do ponedeljka so iz Santiaga vsi vlaki razprodani v vse smeri.
Sem našel ene kamerade in družinsko tuhtamo kako in kaj.

Naj tudi tukaj zaključim s popravljeno mislijo enega od vas.

Ko dosežeš cilj, tega ni več.
Ostane ti samo pot.

Hvala lepa vsem.