Petdeset odtenkov sive

Ni bil ravno zgodnji jutranji start, ampak hladno pa je bilo tako kot da je.

Na začetku pri turistični kmetiji Žurej v Ječovem se je pričakoval nedotaknjen sneg, vendar se nas je nekdo dan prej usmilil. S svojim kosmatincem je nakazal smer kje se v bukovem gozdu vije poletna pot.

Začetek poti je bilo izbiranje en dan starih stopinj in poslušanje škripanja jutranjega snega mimo ‘usahlega’ napajalnika pripravljenega za vroče dni. Tako vse do prvega vzpona, ki je pregnal mraz in roke iz žepov.
Na ‘Kurčev breg’ … tako piše … ja.

Dobro da otrok ni zraven, čeprav so že dovolj stari, da se ne bilo treba izvijati in na različne načine pojasnjevati pomen. Mlajšim zato, da … no saj veste zakaj … malo starejšim pa zato, da ne bi videl njihovega muzanja, češ stari, zdaj pa razloži, saj veš s čim si nam svoj čas težil …

No … ta hrib … je bil hitro premagan, stroj se je podmazal, tako da smo bili kar naenkrat pri Grofovem štantu. No, tu na Štajerskem so kar naprej eni taki štanti, eni drugačni štanti.

Od tukaj sta do vrha dve poti. Ena ‘na izi’ in druga, ki to ni. Po tisti izi bomo šli dol, gor pa po tej, ki to ni. Sploh pa zato, kes sta tukaj šla tudi ona dva od včeraj, ki sta urezala gaz. Torej tam, kjer so poleg človeških sledi tudi medvedje šape.

Pot gre bolj pokonci, temperatura se dvigne, adrenalin pa tudi na tistem delu z jeklenicami in klini. Poleti tukaj pot mine en, dva … tri. Sedaj pa pri prvih jeklenicah rokavice dol, palice na nahrbtnik in gremo. Ah je8.. ga. Saj tega je bilo le za nekaj metrov svinjskega, pa rokavice dol, pa palice gor in sedaj palice dol in rokavice gor.

Po pol ure, ponovno jeklenice. Menda je na koncu vrh. Z izkušnjami pridobljenih izpred pol ure rokavice ne gredo dol in palice ne gor. No, sedaj pa palice na klinih opletajo tako, da so ves čas napoti in se zatikajo tam kjer je najmanj treba. Rokavice? One pa tudi … ga serjejo po svoje … ja.

Velik kamen se mi odvali na Žusemsko stran, ko si zgoraj oddahnem.

Tako … prehojena sta Kurčeva dolina in Kurčev breg … deset metrov naprej pa stoji nov Stolp ljubezni.
Ja, pa Valentinovo čez teden dni.
Pravi ljubezenski pohod.

Stolp je še v gradnji, dostop in vzpon nanj prepovedan … torej kaj sledi?

Napis o prepovedi mi prebudi večno dilemo s katero se srečujem na železniških postajah. Tam po nekod piše, da je prehod preko tirov prepovedan, ponekod pa da je strogo prepovedan. Kakšna je razlika med obema?

No kakorkoli, razgled ni bil Bog ve kaj. Pa ne zato da bi Kozjansko ne bilo zanimivo, ampak se je moral ravno ta hip pripeljati oblak z novo pošiljko snega. Malo prej, ko so mi palice opletale okoli nog na klinih pod vrhom hriba, pa je še sonce sijalo vse tja do Savinjskih alp.

Ker je stavba, kjer običajno Bog roko ven moli, bila zaprta, se pospešil povratek.

Po tisti daljši … tisti izi. Domačini ji pravijo Panoramska pot … kar mislijo si naj, pa panoramska. Nič se ni videlo. Še tista uhojena pot, kjer bi včeraj naj hodil mož – da o psu ne govorimo – se je izgubljala v celem snegu in pravi snežni zavesi. Še Veliki Špiček, kmetija Lipovšek, Ravne njive se izgubijo v sveži belini. Pri kmetiji Užmah nas pozdravi kuža, tudi v zaščitni beli barvi. V času ko ni snega imajo najbrž rjavega, modrujemo.

In ponovno smo pri Grofovem štantu.

Naprej pa že poznate.
Tisti breg s posebnim imenom in tudi tista dolina.
Malo pred koncem usahel napajalnik.
Sneg pa ne škripa več do začetka poti.

Dopoldan se prevesi v popoldan, novim izzivom naproti …