Camino 2015: Via de la Plata – Dan n-2

Za razliko od prejšnjih potovanj, sem kakšnih štirinajst dni pred odhodom pričel delati spisek stvari, ki bi jih želel imeti s sabo. Ne samo delati spisek, celo vsako stvar sem tehtal in na koncu sem imel do grama natančno težo, ki bi jo naj nosil s sabo.

14314 gramov. Z nahrbtnikom vred.
Ha?

Temu pa je treba dodati v Sevilli še tekočino in kakšen priboljšek, da se ne omaga takoj na začetku.

Potrebno je izločiti viške.

OK. Vilice in žlice ne rabim.

Žajfo?
Eh, bom za dnevno pralno žehto že tam našel kak košček ali pa uporabil gel za tuširanje.

V trenutku se odločim, da se ves čas ne bom bril.
Torej brivska pena in Mach3 adijo.
Sedaj pa upam, da bom Penelope Cruz srečal prve dni in ne šele v Santiagu.
Pojasnilo tistim, ki ne vedo kaj počne tukaj Penelope.
Zadnje dni sem namreč izjavljal (se celo širokoustil morda), da če jo srečam, se ne vračam več nazaj. Ampak kako bo šlo brez Mach3?

Flis? Lani me je en dan po dežju zeblo. Torej, ta ostane!

Prva pomoč je težka 912 gramov. Preveč!
Lani, na slovenski Jakobovi poti od Slovenske vasi do Trsta, me je (pomagala) zdravila Lidija. Zato sem tudi špansko nadaljevanje z lahkoto preskočil. To pot je ni poleg. Torej nič z restrikcijami.

Spalna vreča? Pri 44 stopinjah, ki jih imajo zadnje dni tam. Ne ga no sra…

Dežnik … eh …

Računalnik?
Lani ga nisem imel. Samo telefon in je bilo dovolj.
Sicer sem obljubil te zapiske … hmmm … bom počakal do jutra …

…

Sedaj pa je ura že pozna.
Jutri bo treba zgodaj vstati in čaka me dolga pot.
Nahrbtnik je spakiran po stari navadi.
Tiste štirinajst dnevne analize so šle v nič.
To rabim, to rabim, tega  ne, to rabim, tega ne …
… deset cm pod vrhom nahrbtnika se zaustavim. To bom rabil za vodo in dobrote.

Ko se ponovno slišimo, bom že na startu.

Torej …

… Vaya con Dios …

Pot do zemljevida v novem zavihku.