Camino 2015 – Dan #01: Sevilla – Gulliena

Včeraj se ni dogajalo nič pretresljivega.
Prevoz do tržaškega letališča po trdih tleh in nato po zraku preko Barcelone do Seville.
Pot kot pot, edino kar je bilo zanimivo je bilo to, da smo v Barceloni iskali moj nahrbtnik, ta pa je bil že pripravljen za prevoz do Seville. Se mi je vsaj skrajšalo dolgočasno čakanje na let za naprej.

Prespal sem v hostlu Triana Backpackers, ki je ves v orientalskem stilu. Vsaj meni je deloval tako glede na mozaike vsepovsod. Je menda znan kot romarsko izhodišče, vendar pa če namerava kdo tukaj prespati naj le vzame s sabo čepke za ušesa.

To je ta ‘pajzl’.

Zjutraj sem ga malo potegnil, ker nisem šel ravno pravi čas spat. Me je premamil nočni ogled Seville.

Kazen je takoj sledila. 26 stopinj na pragu hostla ob sedmih zjutraj.

Prvi del poti do Santipoce sem hodil po asfaltni cesti in ulicah in iskal kje bi si kupil košček kruha, pa tudi žeja je že pritiskala.

V Santipoce so počasi pričeli trgovci lesti iz lukenj. Tu sem si privoščil, zdaj že standardno, ‘cafe americano in bocadillo’.

Za krajem Santipoce je vendarle izginil asfalt in pot zavije na makadam in najprej pomislim da je pred mano meseta med Burgosom in Leonom. Desno je polje, levo je polje, vmes cesta, ki ji ni videti konca.

Potem pa naravnost, naravnost, naravnost, … naravnost. Po eni uri je enako, je pa zdaj enaka slika tudi za mano in se sprašujem od kod odhajam in kam prihajam.

‘Še je čas,
da izvem, kaj je bolje,
naj ostanem ali grem?
Še je čas,
da izvem,
da ostanem ali grem.’
(Vlado Kreslin)

Tu ne poznajo kaj je senca. Ura je poldan in sonce pritiska že z 39.
Voda na bočni strani nahrbtnika se že dolgo ne da piti … je tik pred vreliščem. Prečkal sem sicer dva potoka brez vode, čigar strugi nakazujeta, da znata ob določenih dnevih biti kar nadležna hudournika. Danes niso ti dnevi.

In ko že mislim da sem na koncu, cesta zavije desno in spet naravnost.
Šele ob treh popoldan se prebijem v mesto, tik pred bridkim koncem.

Na vratih alberga, tako se po špansko reče stavbi kjer te čaka postelja, voda in še cela vrsta dobrot, piše kako do ključa le tega. Po telefonu seveda. Glas na drugem konca zna samo špansko, jaz po špansko ravno besede ‘ključ’ še nisem osvojil.
Naj ga počakam v sosednjem baru.

V baru komaj sedem, ko  prsata španska dama pred me postavi velik kozarec hladnega  – karkoli je že.
Obvlada svoj posel.

Ne, Penelope še nisem srečal.

Pot do zemljevida v novem zavihku.