Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #01: Kobilje – Ljutomer

Tako, ker ‘pritiskate’ name, da napišem kaj z mojih, tistih tadolgih poteh.
Predvsem o ‘zamolčanih’ Jakobovih poteh v Sloveniji in da vas naj ne puščam ob strani z izgovori, da so fotografije že pripravljene, da je samo vprašanje dneva, ko vam vse pokažem, da … itd.

Od najzgodnejšega spomina ljudje potujemo po neskončnih poteh iskanja takšnih in drugačnih odgovorov na večna vprašanja. Nekatere poti so izrazito športno naravnane, vezane na fizične in časovne dosežke, druga izrazito duhovna, saj so vezana zgodovinska duhovna izročila.

Z dolgimi potmi sem se srečal zgodaj in kmalu so se pri meni tiho ločile v dve smeri. Tiste pohodniške in druge ‘romarske’. Oboje pa imajo isti cilj, da startaš in prideš.
Kot je povedal že Konfucij: “Pot je cilj.”

Prve so mi služile(jo) za nekakšno osebno dokazovanje, tekmovanje z drugimi …
Tu so mi najbolj pri srcu Evropski pešpoti E6 (cca 2500 km od Flesburga – preko Nemčije – Avstrije in Slovenije do Strunjana) in E7 (cca 3000 km od Lizbone preko Portugalske, Španije, Andore, Francije, /brez Italije/, Slovenije do Podčetrtka). Tukaj je tudi veliko pohodnih in planinskih veznih poti po Sloveniji in drugih evropskih državah. Tudi te so mi pri srcu.

Romarske poti. Nikoli nisem maral tega naziva in ne vem zakaj. Te poti so namenjene predvsem potovanju ‘vase’, v svoj notranji duhovni svet z željo po ‘očiščenju’. Te poti imajo poseben pomen, veliko pomembnejši od fizične moči telesa. Pot doživljaš bolj na skromen, spoštljiv, odgovoren, ponotranjen način, saj to od te vendarle zahtevajo tudi tisoči tvojih predhodnikov, ljudje, ki v srcu iščejo mir in dobro. Te poti so tvoje, zato je tudi težko deliti občutke z drugimi. Isto pot že dva občutiva drugače.
Najljubše poti? Vsekakor španski El Camino z 1000 km, francoska južna smer Jakobove poti (Via Aurelia, Via Tolosana) z 1200 km.

Preden končno odidemo na pot naj še pojasnim, da me na prve ali druge poti ne vlečejo kaki verski ali kakšni drugačni svetovljanski motivi. Grde besede so moje zelo pogoste besede na poti in nikakor ne sodijo v kakršnakoli prepričanja. Ali pač? Na teh poteh je ‘Kurc’ moja zelo pogosta beseda in glede tega se v celoti strinjam z John C. Parkinom ki pravi nekako tako:

“Kadar rečemo Kurc gleda stvarem, ki nas zelo grizejo, gre v resnici za duhovno dejanje. Kurc gleda je popoln zahodnjaški izraz za vzhodnjaške duhovne ideje o sprostitvi, predaji in sproščanju krčevitih oprijemov.

Ko rečete Kurc gleda čemurkoli, se premaknete od napetosti in navezanosti k olajšanju in svobodi. Vse filozofije, vse vere, vse duhovne prakse obljubljajo isto: svobodo.”

Torej  zakurblajmo svoje mašine in gremo …

O Jakobovi poti tukaj samo stavek ali dva. Veliko je napisanega na svetovnem spletu in poglejte tam, da ne ponavljam.

Jakobova pot, ki vodi v Santiago de Compostela v Galiciji na severozahodu Španije, je ena od najstarejših romarskih poti. Poleg Rima in Jeruzalema je največja krščanska romarska pot. Ime je dobila po sv. Jakobu Starejšem (Jakob Veliki, Jakob Zebedejev sin).

Pot pa je najbolj poznana pod španskim imenom ‘El Camino’ ali po naše enostavno ‘Pot’.

V Sloveniji imamo, meni znano štiri poti sv. Jakoba:
1. Šentjakobska pot, osnovna pot, glavna pot ali kakorkoli jo že imenujemo, poteka od Slovenske vasi na slovensko hrvaški meji preko Kostanjevice na Krki, Novega Mesta, Stične, Ljubljane, Logatca, Predjame, Podrage do Trsta v Italiji. Potem pa Jakobova pot nadaljuje do Santiaga v Španiji.
2. Višarska veja, poteka od Ljubljane preko Škofje Loke, Brezij, Kranjske Gore do Svetih Višarij v Kanalski dolini v Italiji. Tudi od tukaj se nadaljuje proti Španiji.
3. Ogrska veja, poteka od Kobilja na slovensko madžarski meji preko Ljutomera, Ormoža, Ptujske gore, Poljčan, Vojnika, Braslovč, Vranskega, Kamnika do Ljubljana. Od tukaj se proti Španiji nadaljuje po zgornjih dveh poteh.
4. Četrta pot poteka od Trat na slovensko avstrijski meji preko Maribora, Lovrenca na Pohorju, Radelj ob Dravi, Dravograda, Slovenj Gradca, Črne na Koroškem do Pliberka na Koroškem. Potem pa spet proti Španiji.

Sobota je.

Navsezgodaj sem že v Kobilju pri cerkvi sv. Martina. Sosed me je vrgel iz avtomobila, občutek imam, kot žakelj krompirja in pobegnil nazaj proti domu. Pogreša mehko posteljo.

Med celo uro in nekaj več vožnje do sem se mi je smejalo. Obetalo se je lepo vreme, zdaj pa se to kuja. Nebogljeno postopam okoli klopce pri cerkvi in tuhtam kaj narediti. Pred mano je 267 km. Ali naj grem na pot ali ne. Soseda ni več, zato bo tisti ne žal najbrž odpadel.

Zmoti me župnik, mi razkaže cerkvico, med ogledom vsake toliko časa pohvali moj dober namen. Ob vsaki pohvali sem nekoliko višji in da po opravljenem ogledu nisem hodil že po zraku, je bil razlog samo v tem da cerkvica res ni velika. Ko končava ogled sem deležen še jutranje kave. Kaj želiš še boljšega.

Vas zapuščam, ko že kar krepko dežuje.

Nekaj časa imata skupno smer moja Jakobova pot in Pot sv. Martina. To je tudi ena od romarskih poti od Szombathelya na Madžarskem preko Slovenije, Italije do Toursa v Franciji (okoli 2500 km), ampak to naj bo zgodba za drugič.

Pojavijo se prve rumene puščice, ki osvežijo spomine na španski El Camino. Pa tudi na spremljevalko z Jakobove poti od Slovenske vasi do Trsta. Sirota je omagala pod težo bolezni in leži doma. Človek se kar razvadi, če kdo hodi ob tebi. Tokrat bo bolj pusto. Ne da sva bila na prejšnji poti živahtna. Ravno nasprotno. Nisva si povedala nobene besede preveč in nobene premalo. Drug drugemu sva dopolnjevala manjkajočo energijo, si dajala spodbudne impulze. Že lep čas nisem bil v takšni družbi. In obema je filozofija zgornjega Johna C. Parkina zelo blizu.
Jo že pogrešam.
Toliko. Tudi ta pot še pride na vrsto.

Ko pridem iz gozdička, je pred mano cigansko naselje. Sliši se vesela glasba in takoj se spomnim na znano modrost.
Zakaj se cigani veselijo ko dežuje in zakaj jokajo ko sije sonce.
Saj veste.

Pot je skoraj popolnoma ravna. Tako bo danes ves dan in jutri tudi.
Ti kraji so mi blizu. Moji starši so iz teh krajev. Da so se naju s sestro rešili med osnovnošolskimi počitnicami, so na ju poslali sem.

Do Dobrovnika hodim med njivami, se ogibam blatu kolikor se da. Še začel nisem, pa sem že blaten do riti. V Dobrovniku je prva cerkev sv. Jakoba ob poti. Prezgodaj. Zaprta.
Naprej pa blatno pot zamenja asfalt vse dokler ne pridem v Turnišče.

Še kar dežuje, zavijem proti vaški cerkvi.

Klopca je še tam, ravno tam kot nekoč.
Še vedno tam ob steni kjer ne dežuje.
Na njej pa punčka … hmmm … zdaj že gospa, z nasmehom do ušes. Ista kot pred leti, le kitke manjkajo. Ena ura trenutkov mine ob spominih, vroči kavi in toplih željah.

Ponovno sem med njivami. Dež pojenjuje.
Zalotim se pri požvižgavanju komada, ki ga prepeva Pero:

” … samo en majhen poljub mi dej in vse bo tko kot prej,
spet bova objeta skupi zaspala,
spet bo kava zjutraj zadišala,
spet bo sreča dobila krila,
spet se bova zaljubila … ”

Vasice Lipa, Odranci, Bistrica ‘bežijo’ mimo mene. Vse naokoli njive. V Bistrici prvi gozdiček, mrtvi rokavi Mure in Mura brez mostu. Brod na desnem bregu, brodnika pa ne. Ko ga le dokličem pride po edinega potnika.

Sonce je posijalo in nebo postalo modro, v levo koleno se je prikradla bolečina. Posledica spomladanske poškodbe. Zdravnica zahteva, da imam kontrolirano gibanje. Saj ga kontroliram, kaj pa drugega počnem.
Kurc gleda, naj ne dela cirkus iz tega.

Ljutomer.
Prenočišča na Jakobovih poteh v Sloveniji so redkost, zato počakam tukaj.
Dalo se je pogajati za ceno prenočevanje.
Rezultat: tretjino nižja nočnina, zato tudi bogata večerja. Mmmmmmm …

Košček moje večerje

Pot do zemljevida v novem zavihku.