Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #02: Ljutomer – Ormož

Danes ni načrtovana predolga pot. Samo do Ormoža.
Med Ormožem in Ptujem najbrž ne bi našel prenočišč. Naslednjič bo treba na tako pot vzeti s sabo šotor in se potem ustaviti tam, ko ne gre več naprej.

Pot je bila uradno odprta lani poleti na god sv. Jakoba. Nikjer ni možno najti trase poti. Organizatorji niso ustregli moji mili prošnji, da mi vsaj povedo večje kraje mimo katerih gre pot. Kaj ustregli, niti odgovorili niso na moj mail. So bili pa nekateri moji predhodniki prijazni in so mi sporočili nekaj podatkov, čeprav se nekateri niso niti spominjali kje so spali. Zahvaljujem se jim. Morda je nekoliko razumljivo, ker so hodili v skupini. Tam pa se ni vsem treba ozirati na take malenkosti.

Take stvari pa me spominjajo na bitja kjer eno nosi okrog vratu zvonec, druga pa hodijo za njim. In potem samo prvo bitje ve kako se odide od doma in potem spet nazaj.

Pot je sicer označena, bom pa o tem razpredal nekoliko kasneje.
Sedaj moram reči: Kurc gleda, treba bo hoditi, ne pa se kar naprej zapletati v te malenkosti.
Pa brez zamere, Bog.

Na izhodu iz Ljutomera sem se nekoliko zapletel, ker delajo podvoz pod železnico in sem izgubil diskretne oznake poti. Logično sklepanje, da se spodobi, da gre pot skozi Jeruzalemske gorice, me je pripeljalo do oznak na drugi strani gradbišča.

Pot pelje mimo več umetnih jezerc s klopcami, na katerih pa pogrešam ribiče. Lovska sezona ni prava?

Za zadnjim jezercem je kažipot na katerem piše ‘Železne dveri’. Iz spomina se mi prikaže slika pogrnjene mize polne dobrot. Nekoč davno je bilo, se mi dozdeva. Žal pa iskrice v očeh izginejo, ko prihodim na vrh hriba kjer stoji klet iz spomina.
Zaprta.

Tak čas je na španskem El Caminu čas za ‘cafe americano’ in ‘bocadillo’.

Tukaj se odpre enkraten pogled na Jeruzalemske gorice. Naprej, levo in desno, do koder ti seže pogled je samo vinska trta. Sem izbral napačen čas za hojo? Tu bi moral biti jeseni, ja.
Sedaj bi moral ponovno povedati tisto besedo, pa je nisem.

Oba dni je pot za pohodnike označena z narobe obrnjenimi Jakobovimi školjkami. Ravno obratno kot na španskih in francoskih poteh. Je zelo moteče na križiščih, ko je treba iti levo ali desno. Sploh pa takrat ko so poleg školjke za tiste, ki so se odpravili na pot s kolesom (ti se bolj vozijo po cestah, večkrat pa je pešpot in kolesarka pot na isti trasi). Te školjke pa so ves čas pravilno obrnjene. Zgleda da obeh poti ni označevala ista duša. Za vse pohodnike z rahlim pridihom paranoje, ni ravno primerno.

Sam imam na nahrbtniku obešeno navigacijsko reč, riše rdečo sled za mano (vidite jo lahko na zemljevidu spodaj). Pot nazaj mi je znana, naprej pa moram v mislih obračati jakobove školjke, ampak glej, glej, tu in tam pa je tudi katera prav obrnjena.
Hmmm … vinski kraji … ja.

Pri Jeruzalemskem dvorcu ne zavijem v lokal, grem iz protesta mimo, ker so bili vsi kmečki turizmi zaprti in si še nisem privoščil kave. Kasneje, ko zapuščam Jeruzalemske gorice in se približujem Ormoškim goricam, se mi sprožajo pomisleki. Koga bom (sem) s tem kaznoval? Njih ali sebe zaradi tujih grehov? Čakaj menda ne sebe … sem naredil napako … ne, ne … jaz sem popoln.

V Ivanjkovcih, ko prečkam železniško progo, slišim da prihaja vlak.
Nekje v ozadju se oglasi črna duša, ki šepeta: Pojdi na vlak, pojdi na vlak. Ampak ona dobra, naj bo bela duša, se ne da in moram zagristi klanec proti Litmerku v Ormoških goricah.

V Ormožu je druga cerkev sv. Jakoba ob poti.

Tukaj bom prespal pri frendu, računalniškem guruju, ki sem ga njega dni srečal na sejmu na Dunaju.
Njegova žena zahteva da povečerjava preden me odpelje nazaj proti Litmerku pokazat domačo vinsko klet. Potem pa lahko prespiva tam ali pa tu.
Ker sva utrujena. On od dela doma, jaz pa od hoje.

Razumna žena, ja.

Pot do zemljevida v novem zavihku.