Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #04: Ptuj – Poljčane

Sonce, oblaki in dež, daljave, zgubljeni v sivini, živ občutek nezadovoljstva v meni. Vse zmage sem moral odložiti na kasnejše dni.

Ležim v dnevni sobi, gledam v strop, poslušam kako zunaj pada dež, mislim na nadaljevanje poti po Ekstremanduri, nekje daleč slišim rahle stopinje Penelope, ki se trudi priti po stopnicah na prvo nadstropje, mislim na jutranji ropot ob vstajanju tistih najbolj zgodnjih, njihov šepet, njihovo vztrajanje pakiranja stvari ob zastrti svetlobi baterij, čeprav vedo, da smo že vsi budnii. Poslušam korake, ki se oddaljujejo od alberga, nekateri se vračajo in nato izginjajo v nasprotni smeri, vidim jih iz svoje odsotne daljave kakor mravlje in vem da bi se jim moral pridružiti, da bi se tudi meni mudilo, da bi nekam odhajal in nekam prihajal, da bi se trudil okoli česarkoli, samo da ne bi takole strmel v strop, v praznino.

Gledam skozi okno in se trudim, da ne bi mislil na nerešljive stvari, a se ne morem osvoboditi teže, ki me teži.

Občasno zazvoni telefon, toliko proč od mene, da ga ne dosežem. Ne želim razlagati ničesar, ne želim odgovarjati na nič, ne želim poslušati iskrene tolažbe in ne one druge, zato ga pustim, da odzvoni svoje. Bom kasneje.

Za vsak klic vem kdo je, zvonjenje jih izdaja. En zvok bo samo enkrat. Ni ga še, ampak vem da bo. Čakam ga. Čakam ga kot sem čakal korake prvega zmenka. In ko bo, bo samo enkrat. Kasneje ga ne bo več.

Zaslišim ga, oči še naprej strmijo skozi okno, podobe prihajajo, koraki odhajajo, dvoje majhnih rok in nog je osvojilo vrh stopnic … ‘cómo está usted, señor’, prva svetloba, šepet …

Nenadoma obmolkne in tišina me najde zasutega z podobami. Le od kje so se prikazale? Zvok še odmeva čeprav ga ni več. Vem da je prepozno. Roka še vedno sega po aparatu, pogled zastaja na sivi podobi, ki izginja …

“Pedid y Dios os dará, buscad y encontraréis, llamad a la puerta y se os abrirá…”
“Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! …”
(Mt 11,7)

***

Včasih ni izbire, stvari je treba sprejeti takšne, kot so …

Za mano je ponesrečen letošnji poskus na Via de la Plati. Stvari se počasi postavljajo na svoje mesto

Počasi grem po ulici, korak za korakom, eden krajši drugi daljši, nikamor se ne mudi, nihče me ne čaka, časa imam na pretek. Bil je čas da sem se vrnil med ljudi. Pot zdravstveni dom in domov je postala dolgočasna, splesnel sem, dušil sem se, tukaj je znosno. .

Pred mano je nadaljevanje poti iz Ptuja. Prijetno je pogledati kraje kjer si že bil. Zadnji obisk Ptuja je bil takrat, ko sem zaključil prejšnjo etapo. Iz spomina prihajajo tisti neskončni kilometri po asfaltni cesti pred Ptujem. Tudi sedaj je podobno, vendar v obratni smeri. Najprej koraki po asfaltni cesti za Ptujem in zatem po poljskih poteh proti Ptujski Gori. Ravnina, do koder seže pogled.

Jutro je prijetno, sonce vzhaja, okolica dobiva svežo zeleno barvo. Vse spominja na Hobiton iz Gospodarja prstanov. Manjkajo le Gandalf, Bilbo, Arwen …

Še prostor kje si lahko duša oddahne, najdem.

“Reci prijatelj in vrata se bodo odprla.” (J.R.R. Tolkien)

Šele na koncu te Grofije prvi grički in vzpon na Ptujsko goro.

Ptujska Gora. Ptujska Gorca. Moje predstave o tem romarskem svetišču, preden sem ga prvič obiskal, so bile povsem drugačne. Gotska cerkev je znotraj mogočna in veličastna. Tako mogočne cerkve v Sloveniji, mislim, da nisem videl. Morda le Pleterje. Ptujska Marija nad oltarjem zajema pod svoj plašč ves živelj od velikih do malih in malih do velikih. Na levi škofje in cerkveni dostojanstveniki. Na desni kralja, plemiči … za njimi …

Legenda o nastanku pravi, da je slepa hčerka graščaka v Vurberku na tem hribčku, Ptujski Gorci, videla luč in zaradi tega so na tem mestu postavili božjepotno cerkev posvečeno Mariji.

V cerkvi veliko čudovitih kipov, Rdeča Marija z rdečim Jezusom v roki, …

Tukaj je tudi kip kralja (svetnika) Sigismunda, pod njim pa Ouroborus. Tega ne najdete v slovenskih cerkvah ravno pogosto. Ouroborus je neke vrste zmaj, ki grize svoj rep. Neskončnost. Energetske črte, ena pod cerkvijo sv. Marije, druga preko cerkve sv. Lenarta v soseščini. Ley lines, zmajeve črte. Zmajev različnih oblik v cerkvah na caminu po Španiji kar mrgoli. Vedno se sprašujem kako so se ti simboli znašli v krščanskih cerkvah.

S Ptujske Gore se pot spusti v dolino Dravinje. Zloglasna reka, kaj reka, bolj potoček, ki ob večjem deževju dela veliko preglavic.

Stogovci, Skrblje, Breg, nato pa ponovno med vinograde. Vse do Makol mimo urejenih zidanic in kmetij. Ljudi ne srečujem. Sonce že malo bolj kot prijetno greje, zato je tudi pasji lajež bolj redek.

Noga uboga, kilometri kar letijo. Na koncu dneva jih bo blizu štirideset.
Danes nič ne jokam o označbi poti. Vse po starem, le oči so se navadile.

Od od Makol do Studenic ne moreš zaiti. Hodi se po poljski cesti, ob kolesarski poti in ob levem bregu Dravinje. Na levi strani pa je pobočje štajerskega Triglava – Boča.

Studenice ležijo ob severnem pobočju Boča ob kraškem (zdravilnem) izviru, ki ga imenujejo Studenec milosti, znanem že v antiki. Studenice imajo pestro zgodovino od antike, preko Turkov do danes. Vse pa se je vrtelo okoli samostana dominikank, ki ga danes vidimo kot muzej.

Toliko o zgodovini. Do Poljčan še nekaj hoje ob kolesarski poti. Se pa pred mano že dvigajo ‘gore’. Jutri ne bo tako komot kot danes.

Pot do zemljevida v novem zavihku.