Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #05: Poljčane – Vojnik

Vsakdo, ki je že hodil več dni zapored pozna jutranje rituale.
Vsak dan enako.
Ves mesec vsako jutro enako.

Enako ko hodiš na delo v železarno.
Prideš v času tvoje izmene. Slečeš svojo domačo dnevno obleko, oblečeš delovno obleko, obuješ delovne čevlje in odideš na progo. Izgine vonj žene, ljubice. Tu gredice bežijo mimo tebe, kot bi bežali kilometri. In tako vsak dan, vsak teden … vse do upokojitve enako.

Zjutraj si oblečeš najljubše oblačilo. Tu je zanimivo to, da pred odhodom vzameš kakšen kos oblačila preveč, da bi si podprl lenobo pranja na poti, potem pa na koncu poti ugotoviš, da si vsak drugi dan nosil ista oblačila, ostala pa si imel za to, da si jih prenašal. Ko odhajaš na drugo pot, to veš, ampak …
Iste čevlje obuješ enako vsak dan, vezalke zavežeš enako vsak dan.
Vsako jutro so noge enako utrujene, po določenem številu korakov utrujenost izgine in potem so koraki najmanjša težava na poti.
Kot gredice na progi. Prve so težke, potem je vsaka naslednja lažja …
In tako vsak dan.

Nekoč ob nekem kriznem trenutku, me je nekdo podučil.
Enako težko je prehoditi pet kilometrov ali pa tisoč kilometrov. Prvi korak je lahek. Potem pa moraš narediti le še za pet ali tisoč kilometrov teh lahkih korakov … minus enega.

Tako kot je zapornik vesel, ko za trenutek odklenejo lisice, tako si tudi ti zadovoljen z najneznatnejšo tolažbo, najmanjšim lepim pogledom, … z enim samim sončnim žarkom.

***

Zjutraj ni časa za ogrevanje. Iz Zgornjih Poljčan se pot takoj postavi pokonci. Potrebno je priti na vrh kamnoloma, na vrh hriba s pomenljivim imenom, Strmec. Hodi se ob samem robu kamnoloma in kasneje mi je bilo žal, da tega nisem posnel, saj bo naslednjič, ko bom tu, pot speljana drugje. Je pa od tukaj nekoliko drugačen pogled proti Boču, kot smo ga vajeni.

Današnje etape sem se kar nekoliko bal. Na obliko terena med Poljčanami in Vojnikom je za pričakovati veliko hribčkov in dolinic. Noga bo na preizkušnji ves dan.

Je pa z vrha Strmca najprej nekoliko navzdol, da si oddahneš, potem pa ponovno gor na Ljubično goro.

Ker na njej stoji cerkev Matere Božje, jo domačini imenujejo tudi Božji vrh ali pa Nunska gora, ker so cerkev ustanovile dominikanke iz Studenic v 15. stoletju. V davnino sega legenda o tem zakaj stoji kip ljubičenske Marije v ‘zvonici’ in ne v cerkvi. Poiščite jo.

Od tukaj se pot mimo Marijinih okamenelih stopinj spusti strmo navzdol (1000 m – 250 m spusta) do železniške proge Zidani Most – Maribor. Od tu pa … kaj bi pravil … strmo navzgor med vinograde. Ponavljal se bom, če povem, da je potrebno neštetokrat dol in gor med vinogradi vse do Špitaliča v dolini svetega Janeza Krstnika.

Tukaj so domači kraji in tukaj so svoje čase pridelovali znameniti ‘turbo rizling’. Danes ga, glede na to kaj so mi ob poti dajali v pokušnjo, ne znajo več. Ob kvaliteti tukajšnjega vina bi moral to etapo razdeliti na več dni.

V dolini svetega Janeza Krstnika me pozdravi asfaltna cesta. Skoraj sem že pozabil nanjo. Spremlja me vse do Žičke kartuzije in še nekoliko naprej.

Po kartuziji pot zavije v gozd na Zgornje Slemene. V domače kraje, da bolj ne more. In ko sem želel poslati MMS-je, da bi obudil spomine tistim, s katerimi sem lani hodil tod okoli, sem se … hmmm … OK … izgubil. Ena ura hoje več kot pa je bilo predvidene. Sicer sem se tolažil s tem, da zato, ker je bilo tokrat pa preveč oznak: Jakobova pot, Marijina pot, Slomškova pot, ta pot, ona pot … torej spet nisem bil kriv jaz, ampak porabljen čas in kilometri pa so na mojem računu.

Ko sem se našel, je pot spet tekla tekoče. V gozdu, po travnikih, mimo kmetij … Stare Slemene, Brdce, Črešnjevec, Želce in počitek pri sv. Tomažu nad Vojnikom. Tu so me nahranili in napojili, ko so ugotovili kaj počnem. Prijazni ljudje.

Sledi še spust v dolino, v Vojnik, mimo cerkve Marije sedem žalosti, kjer se lahko vidijo ene od najstarejših orgel v Sloveniji.

Vojnik, predvsem okoli Celjske ceste št. 37, je za določene ljudi nevarno mesto.
Aktivnost o kateri je govor tukaj, je zunaj običajnega, zato ne morem nasprotovati nikomur, ki mi (nam) očita, da sem malo nor(i). Vseeno pa menim, da je zdrava norost.

Zato čim prej domom. Danes me čaka domača postelja.

Pot do zemljevida v novem zavihku.