Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #07: Polzela – Špitalič

Preostanek včerajšnjega popoldneva in veliki del noči, se je pomaknil precej po časovnem traku nazaj. Sošolec, ki se odrekel včerajšnje hoje, je zbral lepo število mladostnih prijateljev. V tem času se je povedalo tisto kar smo si že povedali in tudi v po šolskem času se je zgodilo marsikaj kar je bilo potrebno podrobno razčleniti. Od vsega so me najbolj zabavale obljube tistih, ki so mi obljubljali spremstvo v nadaljnjem delu poti. He, he …

Ko sem se odločal o tem, ali prehoditi to pot, sem od vsega najmanj predstavljal, da se znajo zaključki dneva končati tako.

Noč je minila prehitro. Sedaj je na vrsti Spielberg.
“Back to the future.”

Sonce je že sijalo ko sem zjutraj krenil in od vseh obljub sem imel samo enega spremljevalca. Na jutranji kavi v Braslovčah je tudi ta ugotovil, da nisem ravno … karkoli že … in opustil idejo o spremstvu. No, ne ravno čisto opustil. Danes ne, ampak kdaj drugič pa že.

Sledilo je šest kilometrov ‘spominske poti’. Pot iz Braslovč v smeri Vranskega poteka ob vznožju Dobrovelj mimo gradu Žovneških gospodov. Ravno tam kjer sem (smo) svoj čas počenjal neumnosti na poti v šolo in nazaj. Ampak je kar veliko sprememb. Grad je obnovljen, bivši dom je v razpadanju, le zvon pri sv. Martinu še enako bije kot je takrat. Kar kakšna solza spolzi … ah …

Ves čas hoje se časovna obdobja menjujejo. En čas leta nazaj, en čas ta čas in ponovno nazaj. Med koraki na poti se misli sprehajajo od neuresničene Via de la Plate, zapravljenih zadnjih let, pričakovanj v prihodnje, neuresničljivih željah. Kako najti nekaj, kako urediti stvari, da ti bo prijetno. Še tako želeno sporočilo se pojavi na telefonu.
Kar prehitro mine ta del poti.

Pot ni ravno naporna in kilometri se kar nabirajo, mimo cestninske postaje pri Vranskem, skozi Stopnik pod gradom Hekenberg, skozi hmeljišča, ki izgledajo kot miniaturna izvedba Vie Aquitana na španskem Caminu. Publika z začudenjem gleda tipa, ki meri korake.

Za Vranskim sem pričakoval da bo pot zavila proti Jeronimu, ampak ta takoj za krajem zavije levo v hribovje nad Ločico. Ko tako celi dan hodiš po ravnini, ti nekako ne dišijo strmine. Kar poleniš se. Ceste, ki je strmo vila po gozdnatem pobočju, mi hotelo biti konca. Se pa je potem zelo prilegel počitek zgoraj na travniku z čudovitim pogledom na hribovske kmetije na Ločico.

Nekoliko niže, sem se izgubil na zapletenem dvorišču prve kmetije. Zato pa sem zvedel da tukaj ne poznajo Jakobove poti, ampak da mimo njih pelje Božja pot v Santiago. Zanimivo.

Vso dopoldansko sprehajanje sem nadoknadil v preostalem delu poti do Špitaliča. Kot nekaj dni nazaj, se pot ni znala odločiti ali bi peljala gor ali dol. Le da tokrat ni bilo vinogradov, le cesta večkrat gor kor dol. Sem se pa na tem delu poti nekoliko izgubil z mislimi, sploh tam okoli Sv. Miklavža na Beli in sem zato moral večkrat nekoliko popravljati smer.

Pri Sv. Miklavžu so me dobri ljudje nahranili in napojili. Vmes pa smo izmenjali nekaj besed, tako se spodobi ob takšni priložnosti.

Ob vseh mojih dosedanjih potepanjih, še nisem hodil tod okoli. Sedaj ko vem kakšni so, bi mi bilo hudo če bi šli mimo mene.

S polnim trebuhom sem zagrizel v zadnji današnji klanec. Malo po gozdu, veliko po visoki travi ob gozdu, da sem si končno oddahnil zgoraj ob asfaltni cesti. Trava je bila natanko taka, kot sva jo imela lani z Lidijo okoli Logatca, ki nama je takrat priklicala krizne trenutke na poti. Danes jih ni bilo. Bili pa so blizu, saj so utrujene noge komaj zdržale skoraj celo urni spust po asfaltni dolini v Špitalič. Uf!

Pot do zemljevida v novem zavihku.