Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #08: Špitalič – Kamnik

Sredi noči me je prebudil dež. Nič ni kazalo, da ga bo zmanjkalo do jutra.
In res je bilo tako.

Za vaško gostilno je treba takoj konkretno navzgor. Vso tisto višino, ki sem jo včeraj z muko prehodil navzdol, je treba danes gor. Noge so še malo trde. Potrebno bo kakšen kilometer ali dva pustiti za sabo, da se ponovno vpeljejo.

Takoj za vasjo je za ograjo čreda jelenov. Gospodar leži na dežju in se ne zmeni zame, ženski del pride prosit do ograje. Ženske, pač. Ne da se mi za vsak pasji one vleči fotoaparata iz nahrbtnika.

Smer poti mi je popolnoma tuja. Z težavo iščem oznake. Sicer je res samo cesta brez odcepov, vendar bi bilo za dušo bolj prijetno, če bi videl kakšno oznako med dežjem in meglo.

Dež ne pojenja, zato uporabljam razno razne prijeme, da bi ostal suh. Popravljam pelerino, usmerjam dežnik in ko malo pred Češnjicami zaidem v visoko, seveda mokro travo, obupam nad dežnikom in se sprijaznim, da bom danes pač moker. Samo klobuk služi svojemu namenu.

Proti vasi Golice se je strmina malo unesla. Je pa treba ves čas več gor kot pa dol. Da ne pozabim včerajšnjega dne.

Preden sem šel na pot sem se iz ljubljanske smeri proti domu vozil skozi Tuhinjsko dolino, da si iz avta ogledam teren, ki me čaka. Vsakokrat so se mi oči ustavljale na dveh cerkvicah, tam grozno visoko. Tja se tako ne bo šlo, to je pot za romarje, sem se tolažil. Sedaj pa se bojim, da je potrebno ravno tja iti.

Hiše izginejo, travnik tudi in sem na strmi poti v gozdu. Med dežnimi kapljami nad sabo slišim bitje zvona v petnajst minutnih razmikih. V glavi mi odzvanja:

“Pa se sliš’, pa se sliš’ od svet’ga Vida zvon …”

Na vrhu hriba je cerkvica Sv. Vida. Če bi bilo jasno, bi bil najbrž lep razgled po Tuhinjski dolini, ampak danes ni. Zato pa strmo navzdol v Zgornji Tuhinj.

V Zgornjem Tuhinju sem v vaški gostilni prvi gost danes. Med pitjem kave tuhtam ali bi se preoblekel ali ne. V tem tuhtanju je padla odločitev, ali pa se celo pojavila lenoba. Ne bom se preoblekel, saj bom moker v naslednjih desetih minutah.

Med zaselkoma Stara sela in Kostanj, dva možakarja nalagata drva za zimo. Ponudita mi kozarček kratkega, da ne zbolim v tem pasjem vremenu. Modra misel, nisem znal zavrniti.

Takoj za Kostanjem ponovno navkreber, proti tisti drugi cerkvici, cerkvici sv. Miklavža, ki sem jo pred časom opazoval iz doline.

Pred cerkvico so si v enem mini kamnolomu domačini iz Šmarnega postavili letno gledališče sredi gozda.
Za letnim gledališčem je malo tako želene ravnine, potem pa ponovno gor, gor in še kar gor do sv. Miklavža.

Cerkev je bolj hiša, kot pa cerkev. Zvonik stoji nekoliko proč od cerkve. Jaz pa vedrim in malicam v leseni mežnariji. Pridruži se mi avstrijska družina. Pravijo da so spodaj v dolini v termah Snovik in da so na sprehodu. Sprehod po dežju? Čudaki.

Sledila je pot navzdol. Po veliko ovinkih, po visoki travi in velikem blatu sem se prebil do Hruševke in zatem do Snovika. Toliko blata se je nabralo na meni, da sem se najraje pobral iz vasi in kasneje pod streho nekega vikenda mulil suh kruh in čakal, da morda pojenja dež. Ni imel volje tega narediti.

Kot je danes že v navadi se je mimo zaselkov Znojile, Sela pri Kamniku, Markovo hodilo gor in dol po ustaljenem redu. Hodil sem po kolovozih, pešpoteh, cestah, psi so lajali za mano. Na koncu dneva se je izkazalo da sem danes prehodil 33 km in to z 1200 m vzponov in 1300 spustov. Še na Uršljo goro je potrebno prehoditi manj višinskih metrov.

Po zaselku Briše se sledil spust v dolino. Veliko, veliko korakov po asfaltni cesti do Kamnika. Celo dež je pojenjal in za jutri se obeta lepše vreme. Potrebno bo za dolgo etapo od Kamnika do Ljubljane.

Pot do zemljevida v novem zavihku.