Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #09: Kamnik – Ljubljana

Povsem drugačen dan kot včeraj. Niti sluha po včerajšnjem dežju. Pred Tuhinjsko dolino sonce vztrajno sili vse višje.

Da se noge čisto zbudijo so poskrbele stopnice proti sv. Jožefu. Še mimo mestnega pokopališča in sem že na poti na Tunjiško gričevje. Okoli mene še vse spi, zato ni priložnosti za jutranje posedanje ob kavi in morebiti še s toplim rogljičkom poleg.

Na enem od tunjiških gričev, Vinskem vrhu, stoji baročna cerkev sv. Ane, že stoletja znana romarska pot. Cerkev je tudi znana po relikvijah sv. Peregrine, ki so jo mučili in ubili ko je bila stara štirinajst let. Njene relikvije pa je v cerkev prineslo štirinajst deklic, starih štirinajst let.

Z Vinskega vrha se pot spušča vse do Komende. Mehka pot po listju. Nasproti mi prihajajo prvi jutranji rekreativci iz smeri Komende.

Danes ni za pričakovati naporne poti po hribčkih gor in po hribčkih dol. Vse do Ljubljane je ena sama ravnina. Treba je samo pospešiti korak, da se števec kilometrov obrača čim hitreje. Iz Komende proti Vodicam so obdelana polja, nekoliko gozda in ponovno polja. Ob celotni poti sem videval presenetljivo veliko nasadov konoplje … najbrž industrijske. Tudi tukaj je bilo nekaj polj zasajeno z njo.

Kmalu za Vodicami stoji že od daleč vidna baročna cerkvica s. Jakoba v Hrašah. Prvič jo omenjajo že v letu 1118. Stoji pa daleč proč od vasi. Legenda pravi, do so jo sicer zgradili v vasi, v Hrašah, pa ni hotela ostati tam. Sedaj stoji ob gozdu in robu polj.

Po Smledniku je potrebno še zadnjič preko hribčka nad igriščem za golf, nato navzdol v Pirniče, ter za njimi do levega brega Save. Kot ves ljubi dan danes, se tudi tukaj ni dogajalo nič posebnega. Ves čas sem samo nestrpno čakal da zagledam predzadnjega sv. Jakoba ob poti, ki se mi vendarle pokaže na polju zunaj naselja.

V Stanežičah se srečata Ogrska veja in Višarska veja Jakobove poti po Sloveniji. Do, oz. od sv. Jakoba v starem delu Ljubljane imata isto traso.

Čakal me je še zadnji deset kilometrski asfaltni zalogaj do centra mesta in 267 km je bilo za mano.

Za zaključek pa si naj sposodim misli Toneta Pavčka:

“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič,
ne drugič do krova
in pravega kova
poskusi: vnovič in zopet in znova.”

Upam da se slišimo:
na Višarska veji Jakobove poti in
na Via Sancti Martini od Szombathelya na Madžarskem proti Toursu v Franciji.

Pot do zemljevida v novem zavihku.