Spoštovani,


ne bom vam predstavil nekoga, ki je prišel v šah in je, kot "super nova", ustvaril nekaj neverjetnega. To ne bo zgodba o Gariju Kasparovu, Viktorju Korčnoju ali o Marjanu Šemrlu....


To bo pravljica o preprostem avanturistu in samouku, ki se sprehaja skozi črno-bela polja kot elektromagnetna motnja v solarnem sevanju rumeno zlate protuberance.








Sem ...



             

rojen nekega deževnega petka, ko mama in ata nista več verjela, da jima bo uspelo sestaviti otroka, čeprav sta se za menoj zgodila še Olga in Vili. Pljučnica nam je vzela atija in mama se je, za nas "lauženke", prebijala skozi MTT do upokojitve. Stric Franc nam je pravil "samorastniki".


Kdo bi danes vedel, zakaj mi je mama v prvem razredu pokazala šah in kako se premikajo figure. Morda je želela mojo fantovsko energijo usmeriti v nekaj bolj mirnega, morda je samo preganjala zimski dolgčas v svojem dnevu. V tej vojni belo-črnih figuric je bilo nekaj očarljivega, saj sem začel figurice prelagati tako, da sem igral "sam s seboj". čez pol leta mama ni imela več veselja igrati z menoj, sestrica pa je bila premajhna in se je učila postavljati figure.

Spominjam se dveh-treh stricev, ki so prišli na obisk, igrali so z mano šah, a glej ga zlomka, šele veliko kasneje sem razumel, zakaj mi na začetku vzamejo kmeta ali figuro in jo dajo s šahovnice, ker oni z otroci drugače šaha ne igrajo.

To so bili časi parnih lokomotiv, nenavadno rdeče belih avtobusov, košenj sena, obiranja koruze, trganja grozdja, ....


I. :

Bil je šesti ali sedmi razred osnovne šole. Šahovska slika pripoveduje o črnolasem dekletu, ki je sedlo na drugo stran mize. Do takrat sem na drugi deski za ekipo moje osnovne šole naredil 11 ali 12 pik - brez poraza, brez remija - mala pa je začela partijo s potezo Sf3. Ker nas je mentor dva tedna v šolski knjižnici "peglal", da dober šahist začne z 1.e4 ali 1.d4, je bil zame takšen začetek partije presenečenje.

Zakaj sem si to tako natančno zapomnil ?

Ker sem partijo izgubil, moja šola je ostala brez pokala, mentor je kričal name, da naj grem peš domov, ker on za takšno zgubo ne bo skrbel....

Pa sem šel, zares šel, 12 km daleč, peš. Domov. Kasneje se je izkazalo, da sem mentorju, zaradi tega, naredil nekaj skrbi, ampak - spomin je ostal. Danes vem, kdo je bila črnolaska, ki me je takrat "speglala" in moram priznati, da sem ponosem, da je bila to prav ona.

V gimnaziji je bil moj šahovski mentor tudi moj profesor matematike. Na eni od šahovskih ur mi je "vcepil" misel, ki me še danes spremlja skozi življenje - tudi skozi dopisni šah. Na šolskem prvenstvu sem igral partijo proti Lidiji (tri šolska leta sem bil neskončno zaljubljen v to deklico) in v enem trenutku je naredila slabo potezo, jaz pa sem rekel, da lahko vrne in igra nekaj drugega. Mentor je slišal, takoj pristopil in rekel: "Ja, Marjan, s polno r---- je lahko s-----. Me zanima, kaj bi naredil, če bi imel figuro manj." Kako poučna misel za vse življenje. Vcepila se mi je v sive celice enako globoko, kot pregovor "hiti počasi".

Moja šahovska pot ni vodila v šahovski klub, saj je bila mama sama s tremi otroci in na triizmenskem "šihtu" pa smo morali, bolj ali manj, varovati eden drugega, kot pa iskati svoje ambicije. Kljub temu, iz tega obdobja, obstajajo tri, skoraj neverjetne, pravljice, v katerih igra glavno vlogo moja mlajša sestrica Olga, šahovsko bi jo imenoval "kanonfuter".

Bilo je tako, da so v ŠK Fram organizirali pokal maršala Tita, pa je "moji" ekipi bratrancev manjkal igralec in sestrica se je dala prepričati. Vaši domišljiji prepuščam obline deklice v mesecu maju, ko bo julija dopolnila 13 let, in ima 167 cm in 58 kg. Oblekla je majčko in takrat popularne "vroče hlačke" in smo šli, s kolesi, v dvorano Partizana v Framu in že v prvem kolu žrebali ŠK FRAM I. Nisem igral veliko potez s svojim nasprotnikom, ko je dvorano napolnil glasen smeh in vsi so vzklikali moji sestri. Kasneje mi je pripovedovala, da jo je tisti Framčan spraševal, kako ji je ime, koliko je stara, če ima fanta.... ona pa mu je "stisnila" šušter-mat.

Nekega dne smo se v priljubljenem vaškem bifeju, ob edini steklenički coca-cole, fantje igrali "kralja". Sam ne vem več, koliko časa sem bil "kralj", a bilo je tako, da nihče več ni želel igrati z mano. Se me je usmilila moja sestra. Kdo ve, koliko partij je izgubila z menoj, a takrat mi je zadala boleč poraz ... zrušila je "kralja" dneva, končala šahovsko druženje, še mnogo dni smo obujali ta dan, ne da bi postavili figure, se smejali, kako smo našli "kraljico"

Bil je deževen dan. Obisk pri stricu Francu se je spremenil v družinski šahovski turnir. Na eni strani mama in midva s sestro, na drugi stric z bratrancema. Pet kol. Moj žreb je neugoden. V prvem kolu stric Franc, ki je kriv, da mi vsi premikamo šahovske figure, a posrečilo se mi je. Iz kola v kolo me stric "lovi" s točko zaostanka, turnir je praktično odločen. Mene v zadnjem kolu čaka sestra, njega pa sin, moj bratranec, ki je bil prvak Slovenije v svoji kategoriji. Ata premaga sina, mlajša sestra, drugič, katastrofalno "kresne" svojega brata. Stric si je "izmislil" veliko finale na sedem partij in ga častno izgubil 4,5 : 3,5, a meni je za vse življenje ostala izkušnja s sestro.

Potem je bilo šolanja konec, šolske ljubezni so zatonile, pozabljen je bil ulični nogomet, pony-kolo, visoke trave, domača koruza,.. Tisti stric na RIC je rekel: "V ponedeljek zjutraj se javi na osnovni šoli ...."


II. :

Mojemu prvemu ravnatelju je bilo ime Rudi. Slabi dve leti sva delila iste hodnike, stopnišča, vhode, razrede... Na "moj" šah je vplival samo toliko, da sem izbral šahovski krožek, saj na "njegovi" šoli ima vsak učitelj svoj krožek.

Julija, na Braču, v Postiri, na plaži ... potem, ko sem sem po prstih odtihotapil, da niso vedeli ... sem na simultanki igral proti Srđanu Maranguniću. Zame, neverjetni, remi v večnem šahu.



Enkrat, okoli turnirja Vasje Pirca, drugi, nepozabni, remi na simultankah: Tomislav Rakić. ki je - približno takrat - slavil naslov mednarodnega mojstra.

V moje življenje sta stopili Dragica in, bodoča tašča, Milica. Njun vpliv na moj šah je bil večji, kot pa vpliv mojega prvega ravnatelja Rudija.

Ko so v bližnjem šahovskem društvu ugotovili, da je moj vrstnik (po nerodnosti sem ga vodil 5-0 na klubskih turnirjih) bolj perspektiven od mene, ker je njegov oče sponzor kluba, sem se odločil za bodočo soprogo, komu mar za aktivni šah, na svetu je še mnogo aktivnosti in zadolžitev.

Šah sem igral s sosedom, pod brajdami, ob pivčku in z otroci na krožku.

To so bili časi, ko si je televizija Beograd upala, v času Olimpijade ali dvoboja za naslov svetovnga šahovskega prvaka, na koncu sporeda, prikazati eno ali dve zanimivi partiji s komentarjem priznanega jugoslovanskega velemojstra. Spomnim se Gligorića, Matanovića, Ljubojevića. Tovrstni dogodki so povzročali jutranjo zaspanost, a bili so zelo zanimivi in poučni.


III. :

Jesensko jutro je bilo lepo, kot so lahko lepa samo jesenska jutra. Hitel sem z avtobusa na avtobus in mimogrede kupil dnevnik Večer. Kroniko in športne strani sem, vsako jutro, prebral do izstopa, v drugo smer so si sledile aktualne novice. Tisto jutro, oktobra 1982, je bila, na koncu športnih strani, objavljena kratka novica o šahu, ki se je končala s pripisom: če bi koga zanimalo tekmovanje v dopisnem šahu, naj svoje podatke sporoči na šahovski klub SAVA v Beograd in uvrstili ga bodo tekmovalno skupino.

Bolj, kot tekmovalni naboj, me je vlekla radovednost, kako se igra šah po pošti. Nisem dolgo čakal, ko je prišlo na pisalni stroj tipkano sporočilo z nekaj osnovnimi navodili in seznam SDŠ-III-67 (devet igralcev med Boko Kotorsko in Mariborom. Dva med njimi sta imela zelo nenavadna naslova: ime in priimek, Perast Boka Kotorska, ime in priimek otok Korčula. Brez ulice, brez hišne številke.) Kmalu so prišle tudi prve dopisnice "sa puno pozdrava".

Prva izkušnja - ne moreš voditi partije tako, da sproti prelagaš dopisnice in premikaš figure. "Izumil" sem karirasti zvezek, v katerega sem sproti zapisoval poteze in risal šahovsko pozicijo tako, da sem figuro zradiral in narisal tja, kamor se je s potezo premaknila. Zvezek sem nosil s seboj na avtobus (Večer sem vedno manj prebiral med vožnjo.), v kopalnico, da, celo v spalnico. Kmalu sem spoznal, da ni dovolj premikati figure in zavil sem v knjigarno po svojo prvo šahovsko knjigo.

Parma, Kutin: Šah za vsakogar, 284 strani.


IV. :


Ker se je moja prva šahovska knjiga prebirala kot najbolj napeta avantura, sem jo kmalu "dal" dvakrat "v celoti skozi" in sem si kupil še



Danes si težko predstavljamo, da med prvimi desetimi, uvodnimi potezami, v partiji preberemo knjigo, saj poteze potujejo s hitrostjo elektrončkov skozi bakrene žice in s hitrostjo fotonov po optičnih kablih. V tistih dneh je dopisnica na Korčulo potovala tri dni, nazaj tri dni, igralec pa je tudi porabil čas za analizo.


V knjigi "šah za vsakogar" sem za "angleško otvoritev" prebral misel, da je podobna "sicilijanski obrambi z obrnjeno barvo figur in beli je v manjši prednosti". Kako pa je v prenosti ? To ni pisalo. Še pred Veliko nočjo sem bil obkoljen s prvim metrom šahovske literature. Paradni snopič idej je bil:



Kartonska škatla z dopisnicami se je vedno bolj polnila.

Listi v karirastem zvezku, kjer sem radiral in s svinčnikom na novo risal figurice, so bili vedno tanjši.

Na pošti Orehova vas so začeli stiskati pesti zame. Kadarkoli sem prinesel snopič dopisnic, smo klepetali o tem, kako to gre, kdo igra, koliko časa traja.... Prišlo je tako daleč, da se mi je pismonoša opravičeval, ker ni dopisnice zame, a furgon iz Maribora zares ni pripeljal nobene.

Vsako mesec je prišel Bilten Saveta za dopisni šah ŠK SAVA Beograd. "Oprosti, ker sem ga prelistal," je rekel pismonoša,"neverjetno je, da se v tvojem dopisnem šahu vse to dogaja."


V tistem Biltenu me je najbolj zanimala tabela turnirja SDŠ-III-67. Vedno bolj se je polnila z rezultati in zgodil se je dan, ko je bila do konca še ena sama partija. Moja želja je bila skromna - remi. Če remiziram, imam pol točke več od drugo-uvrščenega, a to ni moj "pjesnik iz Perasta", ki ima trdnjavo in kmeta proti mojemu lovcu in dvema kmetoma. Ponudil sem mu remi, a je zavrnil in igro sva nadaljevala. Preden sva zamenjala kmete mi je nekajkrat ponudil dve ali tri svoje pesniške zbirke.

On - meni. Jaz pa sem "tehtal" ali naj namenim dinarje za "rumeno C" enciklopedijo, ali - raje - ne.

Po nekaj potezah trdnjave proti lovcu in kmetu se je odločil, da mi bo poklonil remi, da mi bo naredil veselje, če si toliko želim zmagati v tej skupini.

Meni ni bilo najbolj jasno, ali sem, s to zmago, osvojil III.šahovsko kategorijo, ali - morda - že drugo, a nekaj je bilo: lahko sem se prijavil na turnir SDŠ - II - xxx. Ne - ne. Na več turnirjev. Saj sem se skozi Bilten naučil, da mnogi šahisti igrajo več turnirjev hkrati.

Ker sem se "razširil", sem spoznal, prve, slovenske dopisne šahiste. Bojan je prekolesaril 25 km od Ptuja v Orehovo vas na pivo in "šah v živo". Stanko je bil doma v Mariboru, Dušan v Velenju.

Nekaj let sem se motal znotraj II. in I. Glede na "aktualno" informacijo "o "remiju za 250 €" se moram spomniti turnirja, ki je potekal tako: nekdo izgubi partijo, ostale preda, ker nima več možnosti zmagati. Tako "odstopi" drugi, pa tretji, četrti, peti, šesti. Ostanemo še trije. Jaz - naivnež - Vojvodinca vprašam, ali ve, kakšen bi bil končni vrstni red, če bi mi trije končali turnir tako, da vsaki zmaga eno partijo, drugo izgubi.

Vojvodinec se je moral pisati Toth, saj je to, večno prvi, priimek, na katerega se spomnim, če kdo omeni Vojvodino.

Prišel je dopis šahovskega sodnika, da v primeru kroga za prvo mesto, sestavijo posebno komisijo, ki ugotovi, ali so rezultati dogovorjeni. V tem primeru so lahko vsi trije šahisti diskvalificirani.

Kasneje je prišla pošta iz Vojvodine, da je "on" moj predlog posredoval sodniku turnirja.

Halo ? Predlog ? Prosil sem ga, da mojo dopisnico pošlje sodniku turnirja, sam pa sem mu tudi pisal, da ni bilo nobenih predlogov, da pa se zavedam, da ne poznam dodatnih kriterijev za razvrščanje.

Aleluja - turnir se je končal "korektno" - Vojvodinec je zmagal pol točke pred mano.


Še nekaj je prinesel Bilten iz Beograda. Novico o tem, da naši šahisti igrajo tudi v Evropi in v svetu. Res je, da so takšni turnirji trajali tri, štiri ali pet let, a začeli so me "zanimati". Iskati toliko časa II. ali I. ? Ne. To moram narediti "doma". Samo, kako ?

Bojan me je nagovoril, da greva skupaj na polfinalni turnir za jugoslovanski pokal. Bojanu se ni "izteklo", meni pa se je zgodil "Janko". Čeprav vsaki na svoj način, stanovska kolega, sva se prvič znašla za isto "dopisno šahovnico". Z Jankom sva se "v živo" (zdaj pravijo OTB) srečala trikrat, a samo enkrat sva rekla dve-tri besede o dopisnem šahu. Bila sva na koncu "francoske obrambe", kjer je on, kot beli, zmagal, pa mi je rekel, da v dopisnem šahu ne smem igrati s črnimi figurami variant, ki jih enciklopedija označi s prednostjo za belega, saj so te variante strokovno raziskane. Moram priznati, saj ga še danes poznam, kot velikega človeka, da sem si to vzel k srcu (res pa je, da me še danes vedno "odnese" šahovska "romantika" - ni lepe zmage brez lepega poraza).

Končalo se je sanjsko:



Verjetno sem bi diplome bolj vesel, kot je bil zmagovalec turnirja vesel svoje "kante". Pomenila mi je "srednji razred" in - ker so me vedno bolj zanimali turnirji v Evropi in v svetu - neko planoto, po kateri se bo častno sprehajati.



Ker so se v tistem času začeli dogodki, ki so "dovolili", da je ena država počila po šivih, da bi se "zgodile" nove države, sem ujel še zadnje nitke dopisnega šaha Šahovskog saveza Jugoslavije ŠK SAVA Beograd. S teh svetovnih turnirjev (sedem v skupini) se najbolj spomnim policaja iz Honolulu (USA). Pankratova iz Rusije in štirinajstih Brazilcev. V ameriko, Rusijo in Brazilijo ter nazaj so dopisnice potovale šest, sedem tednov in več. Edino veselje sta mi bila pismonoši v Miklavžu - v tem času sem se preselil - ki sta mi nosila dopisnice iz vsega sveta ter se čudila, da smo ljudje, ki tako šahiramo. Aja, Brazilci. To je pa potrebno sklepetati. Ko sem pri štirinajstem uspel remizirati, sem mislil, da se je zgodil čudež. "Peglali" so me eden za drugim, kot se likajo pleničke - hitro in učinkovito. Žal sem izgubil partijo - mislim na zvezek z zapisom - s tistim, ki mi je "podtaknil" varianto "orangutan" - izraz "pacer" bi, v tej partiji, bil zame čista pohvala.


V eni od šahovskih knjig skrivam:



Pripoved o "jugoslovanskem" delu mojega dopisnega šaha naj končam tako, da omenim gospo Tilko Miličić, ki je bila, v tistem zadnjem obdobju, tajnica "dopisnih šahistov", z dušo in srcem, do konca in še malo preko.

V bistvu je šlo za to, da je bilo na delovnem mestu nujno pohvaliti "sam sebe", da delaš "nekaj" tudi "zunaj" predpisanih obveznosti. Pa je gospa Tilka prebrskala svoje mape kljub temu, da je bilo konec "skupnega življenja", in "poštemplala" NEKAJ, za kar sem prepričan, nima nihče od slovenskih dopisnikov moje generacije:



Ta porumeneli papir mi je dragocen, ker se je v času mojega dopisnega šaha zgodilo - neverjetnih - sedem selitev (sprememb stanovanja), pravijo pa, da je že tretja selitev isto, kot da si enkrat pogorel.


V. :


PREDEN "STOPIM" V SLOVENIJO:

Kdo bi vedel, zakaj sem prva štiri leta pred temno zeleno tablo in zvedavimi očkami imel neverjetno željo, da bi na banki štel denar, na pošti prelagal razglednice ali v TAM-u, na tehniški deski, risal načrte !! Kot učenec, dijak ali študent nisem bežal pred nalogami svojih profesorjev. Piflar ? Ja, če hočete tako. Toda prehod iz šolskih klopi - na koncu poletnih, šolskih počitnic - pred "mlado publiko" je "napor", ki ga nihče ne more prikazati in nihče ne more naučiti, kako ga premagati. Spopadeš se z njim in si ga prilagajaš. Potem pa me je prešinilo, da delam najlepše delo in izpolnjujem poslanstvo, ki ni dano vsakemu.

Ne bom sanjaril o službenih zadevah zunaj šaha, a znanje, ki sem ga črpal iz svojega "metra knjig" in "dopisnega šaha", sem "prelival" v krožek. Vedno bolj so se dogajali pokali, priznanja in veselje učencev. Prišlo je tako, daleč, da sem zbral 54 (z besedo: štiriinpetdeset) aktivnih članov krožka. "Pogorel" bi, če ne bi imel tudi nekaj mamic in očetov, ki so bili pripravljeni sodelovati, pri realizaciji programa (pravzaprav mojega entuzijazma). Moj tretji ravnatelj v karijeri ni obiskoval šahovskega krožka, a opazil je, da je "nekaj na tem" pa me je seznanil z gospodom Marjanom - bil je predsednik šahovskega društva Hoče. "Moj krožek" je postal "organiziran" in je skupaj s krožkom OŠ Hoče postal "šahovska šola v društvu" ... Postojna. Kranj. Alpe-Adria Celovec in Beljak. Fuerstenfeld.... Kaj vse smo videli, igrali, doživeli, skoraj ni verjeti. Dve leti sem se doma učil in pripravljal, da sem lahko uspešno "predaval" v šahovski šoli društva. Še huje. Kar naenkrat so me "zapeljali" v tekmovalne vode aktivnega šaha.


VI. :


Mislim, da sva z Jankom, konec osemdesetih let, igrala v istem polfinalnem turnirju za prvenstvo Beograda, ko sem bil zmagovalec drugega turnirja pod okriljem ŠK SAVA. Željko je bil iz Karlovca. Verjetno bi bil on zmagovalec turnirje, jaz morda četrti, a turbulentni dnevi so zdrveli skozi tisto poletje. Nekaj partij so registrirali z 0:0 in Željko je ostal za menoj - za mojo drugo zmago na dopisnem turnirju, se je morala končati zgodovina velike države. Nikoli ne bom vedel, ali se je igralo finale, saj so se "poštni" stiki z Beogradom zelo "zataknili" - pošta je, kar naenkrat, v 540 km oddaljeno mesto potovala dva ali tri tedne.

Čeprav sem imel odprtih nekaj mednarodnih partij, se mi je zdelo, da se moj dopisni šah sesuva.

Danes ne vem več, kako sem našel naslov šahovske zveze Avstrije in tistega Fehrnschacha. Glede na dogodke na sončni strani Alp nisem verjel, da bodo odgovorili na moj dopis, v katerem je bila bistvena prošnja, da mi pomagajo, da bi lahko igral na mednarodnih, dopisnih, šahovskih turnirjih.

Pa je prišel odgovor. Na njem ni bilo avstrijskih znamk in žigov. Pisal mi je gospod Franček Berglez. Z avstrijskega Fernschacha so mu poslali mojo pošto in on je takoj "ukrepal". Prijavil me je pri ICCF, moj dopisni šah se je premaknil v našo "deželo".

Kako to ni bilo zame. Začetni turnirji so bili polomija, saj so dopisnice potovale dolgo, počasi ... ja - zares - še vedno preko Beograda, čeprav sta nas Vatikan in Nemčija že priznala kot novo državo v Evropi. Še danes sem prepričan, da sem bil na "dobri" poti, da "pozabim" na dopisni šah. Velik prispevek k zatonu bi lahko prispeval tudi moj šolski krožek, saj so se mi dogajali neverjetni uspehi na državnih prvenstvih - kako naj pozabim Čatež in drugo mesto za Starim trgom ob Kolpi, pa sanjske uvrstitve posameznikov med prvih deset,.... Dopisnice iz Brazilije, Združenih držav, Rusije in Nemčije so postajale breme, napor, nujno zlo.

Moj nečak Andrej je postajal najstnik z goro zanimanj, a prednjačile so videoigre in želja po računalniku. Ko je bil v šestem razredu, mi je uspelo, da sem ga "spravil" na medšolsko prvenstvo posameznikov v šahu. V šoli se je začel dogajati ARNES. Februarja smo se preselili na Ptuj - pravzaprav na enega od gričev nad Ptujem, kjer sem si leto in pol prizadeval, da bi v hišo prišel telefon. Linijo smo dobili za Veliko noč, dan pred dopustom v juliju pa mi je ravnatelj v roke porinil ovojnico z navodili in pristopnimi podatki za internet. Andrej je prišel na počitnice, z njim pa računalnik in "radovednost", kako bi se le-ta preko telefonske linije povezal na internet. Kaj je internet ? Kaj se skriva za to besedo in kaj nam bo to ? Andrej je potrpežljivo bedel z menoj v pozno noč, ko sva nekaj počela, vpisovala, pretepala komarje, strmela v modro zelene okvirje in bela prazna polja. Kaj je bilo to ? Windows 3,11 ? Internet explorer 3 ? Še dobro, da sva imela UEFA 2 (nogomet) in F1 (formulo), kjer sva tekmovale eden proti drugemu, ko sva se naveličala nekoristnih, internetnih okvirjev. Sva prečitala v Moj mikro ? Nama je kdo povedal ? Proti koncu drugega tedna počitnic sva izvedela, da za uspešen priklop na internet potrebujeva telefonski modem 14400 kb tisti PC pa je imel samo 2400 (2600 ali 2800) kb-jev. Na Ptuju sva v "garažni" računalniški firmi dobila, po ugodni ceni, črno škatlo, ki so ji rekli fax-modem. Uspešen stik z internetom je pozabljen, kaj sva iskala, prav tako, ampak, tam za gozdom, se je začel odpirati novi, virtualni svet, ki mi je bil do takrat zelo neznan in še bolj nepoznan.

V dopisnem šahu Slovenije se je zgodilo - prej, a tu blizu - nekaj lepega, razpis prvega državnega prvenstva samostojne Slovenije v dopisnem šahu. Ne bo vam težko najti tabele turnirja, a tisto, kar mene še danes preseneča, je prva pošta, ki je pomenila začetek turnirja. Zakaj je še vedno v mapi, ne vem, a kadarkoli jo pokažem dnevni luči, se vidi, da so moji tekmeci titulirani z M, MK ali I, zraven mojega imena pa stoji "?" - v modernem svetu bi se reklo "unknown" .


VII. :

25. april 2001

Preden povem, zakaj je mojemu šahu pomemben prav ta datum, se bom ozrl na obdobje zadnjih desetih let in nekaj najbolj pomembnih dogodkov:

* na novoletnem turnirju v Malečniku je gostovala olimpijska reprezentanca Slovenije; v prvem kolu sem presenetil "četrto tablo" in na koncu osvojil denarno nagrado za tretje mesto (takrat tretjina moje plače) med 52 nastopajočimi;

* na turnirju ŠD Fram sem za peto mesto dobil steklenico odličnega, framskega, bučnega olja, ki je v domačem navdušenju pristala na ploščicah hodnika in pomenila zoprno pivnanje z žaganjem in brisanje s krpo - tla pa so bila spolska še dva tedna:

* na turnirju ŠD Hoče sem za tretje mesto prejel pico - priznam, ne vem, ali smo jo pojedli tam (samo jaz ali smo jo delili) ali sem jo peljal domov;

* v Radencih sem pretekel edini svoj maraton;

* v Kranju sem bil na "pentatlonu" (atletika + šah);

* hčerki sta "morali" v prvi razred osnovne šole;

* posadil sem štirideset dreves;

* napisal sem knjigo;

* v Čatežu je bila "moja" ekipa s krožka druga;

* po zdravstvenem pregledu sem ostal brez vozniškega dovoljenja;

* na Ptuju smo kupili hišo (Si predstavljate, da je bila takrat obrestna mera 18 % ? Ne ? Potem pa si naslikajte obraz uslužbenke na agenciji, ko sem po treh in pol letih "odkupil" kredit in je agencija, na račun mojih obresti, izgubila 48000 DEM.);

* odkrili smo morje in Postiro na Braču;

* doživel sem mednarodno, dopisno, šahovsko krivico - ker sem si vedno želel igrati šah, sem bil pogosto toleranten in nisem na deseti dan "planil" s priporočenim ponavljanjem poteze; Srb je bil iz Beograda in znano, mednarodno šahovsko ime s titulo mednarodnega mojstra v OTB šahu, jaz pa "nitko i ništa" a MENI se je "posrečilo", da sem prišel v prednost "skakač proti kmetu"; nikoli ne bom vedel, ali bi to prednost spremenil v zmago, a zgodilo se je tako, da so dopisnice iz Beograda postajale vedno bolj poredke, začele so potovati priporočene pošte in potem "tuš iz Ljubljane", ko so me obvestili, da sem partijo z MM izgubil, ker je on z dvema potrdiloma o priporočeni pošiljki "dokazal", da jaz več ne pošiljam svojih potez - ker sem obljubil, da bom "pozitiven", bom zamolčal Srba in tudi "tistega iz Ljubljane", ki se je "postavil proti meni".


Domači, dopisni turnirji mi niso stekli, mednarodnih dopisnic ni bilo od nikoder in kopica drugih interesov so me "odvračali" od dopisnega šaha. Za krono "krize" se je zgodil 25. april 2001.





Domači, dopisni turnirji mi niso stekli, mednarodnih dopisnic ni bilo od nikoder in kopica drugih interesov so me "odvračali" od dopisnega šaha. Za krono "krize" se je zgodil še 25. april 2001.

Naj bo pravljično - leto in dan pred tem - čeprav ni zelo natančno - me je nečak Andrej opremil z "železnino", ki se je preko telefonskega modema vezala na internet - tam, nad Ptujem, za gozdom, smo, nekaj nazaj, dve leti čakali na telefonski priključek - in na disku je bil GNU-chess:



Z Andrejevim očetom sva preigrala mnogo partij in izpraznila ničmanj "flašk" pa se je pobič naučil premikati šahovske figure. GNU-chess je postal najina 30 km dolga povezava, kjer sva se dobivala ob večerih za uro ali uro in pol. Bi mi kdo povedal, zakaj se je račun za telefon potrojil ?

V skupnosti sem bil RoadRunner. Najbolj mi je ostal v spominu turnir, kjer sva nastopala oba z Andrejem. Pred zadnjim kolom sva bila prvi in drugi z enakim številom točk in pred nama je bil medsebojni dvoboj. Po nekaj potezah - remi. Oba sva zmagovalca skupine - organizator turnirja naju je po dveh minutah - brez komentarjev - diskvalificiral. Kdo ve, kaj bi, v enaki situaciji, naredil, če bi bila igrala v prvem kolu. Drugi spomin je bilo veliko "prekinjenih partij", kjer se je mojim nasprotnikom, z vsega sveta, v izgubljenih pozicijah dogajala nerodnost "izpad telefonske linije". Tudi čez nekaj dni, ko smo bili istočasno na mreži, jim "telefon" ni omogočil nadaljevanja partije. Pozno sem spoznal, da je bila taktika takšna - ker je strežnik pomnil 20 do 30 iger, je najstarejše "prekinjene partije" brisal iz svojega spomina in .... "izgubljeni" je postal "pozabljeni" brez poraza v statistiki. S tem se nisem preveč obremenjeval, ker mi je bilo lepo igrati z ljudmi od Havajev do Vladivostoka. Potem sem naredil napako. Neki večer sem zmagal v partiji s FIDE-M 2300+. Tri-štiri tedne me je na vsakem skupnem srečanju v omrežju imenoval goljufa (naj bo to edini in najbolj mili izraz, ki ga je uporabil). Seveda - vsa skupnost na GNU-chess je to videla. Ker je bilo očitno, da ne bo nehal, sem dal svoje uporabniško ime v "mirovanje", kjer je še danes, če ga niso izbrisali.

V aprilu 2001 sem na spletu našel povezavo http://www.itsyourturn.com/ in z Andrejem sva se "registrirala". Nekaj kasneje se nama je pridružil tudi njegov ati.

25.aprila 2001 sem odigral prvo potezo na prvem turnirju.



Danes imam končanih 3076 turnirski partij - naj bo zadnji podatek o "ti si na potezi". Prepričan sem, da bi jih bilo veliko več, če leta 2005 ne bi prišel na Tabor in na Telemachov internet.

Ne...Ni pošteno, če ne povem še eno zanimivost. Ker nam je bil "ti si na potezi" - glede na sistem tekmovanja zelo všeč - smo se Andrej, njegov ati in jaz "pognali v tolmun" z veliko željo, kdo bo prvi "na površju". Andrejev ati ji prenehal z igranjem po petem-šestem poskusu (dvakrat je igral v finalu), Andrej je zmagal - ZMAGAL - na svojem tretjem turnirju in prenehal s sodelovanjem na strežniku. Ta "zmagal" pomeni, da se je preko vseh kvalifikacij, polfinala in finala, povzpel na PRVO MESTO. Kot prvi med nami tremi. Za svoj prvi turnir sem se "matral" še celo leto in nekaj več "po Andreju".

Tam - okoli poletja 2005 - plus minus nekaj mesecev - mi je Danilo predlagal, naj z dopisnic preklopim na WEBSERVER, ker je to - bojda - zelo preprosto z SUBMIT in COMMIT.

Spomin na teraso nad Ptujem, kjer sem spoznal ptujske dopisnike: Bojana, Aleša, Janka, Borisa, Ivico... na analize partij ob ledeni "flaški", na premikanje figur ob pikih komarjev, na dopinice s hriba v dolino, na prijaznega poštarja, ki je bil v mojem šahu s skoraj enakim navdušenjem,... je bežal s časom.

Tu, v bloku, na Telemachu, je šah dobil dimenzijo X. Vrta ni več, travnika tudi ne. Ob vikendih se rad, s fotoaparatom, odpravim, z vlakom in peš, čez Slovenijo, včasih na drugo stran meje. Takšni potepi me, v soboto ali v nedeljo, osrečijo, če so pohodni copati premagali 20 do 30 km. Moj svak - Andrejev ati - to primerja s svojim večurnim ribolovom.

In - razen igranja šaha - se lahko vprašam, kaj iščem, po 30 letih v dopisnem šahu ?

Ko sem pred dobrima dvema letoma "registriral" visoko število šahovskih partij na strežniku "na potezi si", sem si rekel: "Zakaj pa ne ? Webserver je natančen. Postavi si cilj - JURJA dopisnih partij. In naredi to."


VIII. :

Za konec "sage" naj povem samo to, da je znotraj tipkanja I. - VII. ostalo mnogo nepovedanih zgodbic, ki jih bom prihranil za 40-letnico, 50-letnico,... za enkrat potem.

Če vas nisem preveč zamoril, Vas, že danes, vabim na prebiranje spominov v dopisnem šahu z naslovom "Mojih, drugih, 30 let", ki jih bom začel s srečanjem v Črni na Koroškem 2012. Smo zmenjeni? Velja?


IX. :

Tako sem doživel Črno na Koroškem.