Že kar nekaj časa nazaj je naša ženska olimpijska reprezentanca osvojila zlato medaljo. Vse čestitke dekletom za enega največjih, verjetno celo največjega rezultata v slovenskem dopisnem šahu. Kar dve igralki te reprezentance so tudi članice našega društva in lahko rečem, da je društvo Anunnaki ponosno na svoji dve zlati olimpijki.

Smo pa v zadnji številki Šahovske misli dočakali tudi komentar glavnega in odgovornega urednika revije, g. Mohra. Seveda je začel s čestitkami, dosežek pred katerim lahko snamemo klobuk, pa čeprav ni pozabil omeniti, da je bil dosežen v "tam neki disciplini". Po mojem mnenju bi bilo vse lepo in prav, če bi se tukaj zaustavil. Žal se ni.

V krajši (očitno res) raziskavi je ugotovil, da gre očitno za posebno dopisno zgodbo, z dvema povsem neznanima igralkama itd itd. Po mojem mnenju pa je s stavkom "Olimpijsko zlato je naše, pa naj si bo takšno ali drugačno." tudi povsem razvrednotil dosežek te reprezentance.

G. Mohr je že v prvem odstavku uvodnika napisal, da o dopisnem šahu ne ve veliko. S svojim komentarjem je to tudi dokazal. Bi pa vseeno ne bilo potrebno dajati v nič dosežka te ekipe in celotnega slovenskega dopisnega šaha. Rezultat, ki so ga dosegle je seveda dosežek tako igralk kakor tudi celotne dopisne organizacije. Seveda je jasno, da so imela dekleta pomoč. Tako kot tudi dekleta v drugih ekipah. Takšne so pač zakonitosti dopisnega šaha. Vsem, ki se z njim ukvarjajo, je to jasno, kdor pa se na zadevo ne razume, naj je po mojem ne komentira.