|
Ne glede na letni čas in vreme ter zaprtje rudnika v nekdanjem rudniškem rovu na poti v Podpeco vselej biva Perkmandelc, škrat, ki se prikrade na plan, kadar se rovu približa skupina ljudi in ga želi srečati. Jamski škrat je prijazen in dobrosrčen, čeprav njegov prihod skozi škripajoča vrata deluje malo srhljivo...
… ne, to ni uvod v kakšno pravljico, ampak v zaključek srečanja dopisnih šahistov, ki se je zgodilo 1. septembra letos v Črni na Koroškem. Pred zaključkom pa …
V Črno na Koroškem se je prihajalo iz vseh možnih strani. Prihajali smo po Dravski dolini, preko Avstrije, preko Šoštanja in Slemena, le skozi Savinjsko dolino mimo Solčave in Bukovnika ni bilo nikogar. Deževno, hladno in neprijazno vreme je bilo dano na stran, ko je Urškica zala postregla z jutranjo kavo in najbolj prezeblemu še kaj.
Uradni del je potekal tako kot se spodobi, v uradnem prostoru – v občinski poročni dvorani. Še županja je bila prisotna, z vsemi pooblastili seveda, ampak ji nismo dali priložnosti.
Vse podrobnosti uradnega dela boste prebrali drugje (http://www.dopisni-sah.eu), tukaj pa le tisto, ki je nam najbolj pomembno.
Podeljen je bil poln žakelj priznanj za tri zadnja državna prvenstva in velik del tega žaklja je pristal tudi v naših rokah.
Za uspeh na 12. državnem prvenstvu sta priznanja prejela Gregor Vohl za osvojeno prvo mesto in Stane Korošec za tretje mesto.
Za uspeh na 13. državnem prvenstvu sta priznanja prejela Milan Horvat in Stane Korošec. Prvi za prvo mesto in drugi za drugo mesto.
Za osvojeno tretje mesto na 14. državnem prvenstvu pa je priznanje prejel Marjan Veček.
Po uradnem delu je bilo na vrsti obujanje veselih in žalostnih dogodkov, tako tistih ki so se in ki se tudi niso zgodili. Zanimiva so bila srečanja z igralci, ki jih redno srečuješ in tistimi, ki jih poredko videvaš ali sploh ne.
Meni je le uspelo, da sem 27 let po najini prvi partiji, srečal Marjana Večka, njemu pa tudi. In sploh se nisva trudila iskati – kar našla sva se.
Jože Grabner, tajnik SDŠ iz časov ko sva še prodajala šahovske dopisnice, pa še vedno rad razlaga kako sva midva sedemkrat remizirala, čeprav sva odigrala samo eno partijo.
In še in še …
… ah, ja … Pekmandelc …
Pred uradnim delom so nam postregli z eleksirjem mladosti – hvala osnovnošolci – ki se menda uživa po kapljicah. Perkmandelc, prijazen ih dobrosrčen jamski škrat, pa nam je postregel z vrsto nasvetov in svojim eleksirjem v takšni količini, da ne bomo kar tja v dan razlagali o govorni napaki Črnjank …
|